Resni Uroš pride in razlaga, kako se je spet vrnil domov. Potem pa še doda, kako s kolegom Bojanom Travnom snujeta televizijsko pogovorno oddajo, ki bo omogočila prost pretok različnih pogledov in idej, ki v tej družbi manjkajo. Skratka, Uroš in Bojan sta se vrnila nazaj v domači objem, kjer bosta raztrgala in razrahljala vse vezi, ki vežejo nacionalno institucijo. Končno bo nacionalka spet zadihala s polnimi pljuči ob stoterih različnih pogledih. No ja, eni bi rekli, da je teh pogledov tako ali tako preveč, saj se lahko na televiziji pojavi vsak, ki ima minuto časa. Na žalost tudi v vlogi voditelja.

Ni kaj. Kot v pravljici. Treba je spet zbuditi trnuljčico. Nekakšen stereotip, ki se v tem prostoru rola po dolgem in počez. Vedno znova se je treba vračati k nečemu izvirnemu, nepokvarjenemu, mitsko nedolžnemu in začeti znova. Tako začne vedno znova vsaka vlada, vsak direktor in vsaka nova postava javnih institucij. Vsi verjamejo, da nekje v preteklosti obstaja tisto prapočelo dobrega, ki ga je vulgarna realnost interesov pozabila nekje ob poti.

Lep primer je odisejada bivšega ministra Mateja Lahovnika. Najprej je poskrbel, da se je cel teden dogajal posebno napet film, v katerem je manjkala samo ena stvar: glavni igralec. Matej ni in ni hotel stopiti pred kamere vse do razpleta, torej odstopa. Pisal je pisma, prebral izjavo in se pogreznil v svoj svet. Ja, tisti nepokvarjeni, resnicoljubni, od umazane politike nezasvinjani otok, na katerem so bili pred leti vsi. Bil je to samozadovoljni raj s palmami in naokoli nobene grožnje. Do trenutka, ko se na obzorju pojavi motnja. Želja ali poželenje ali le pomanjkanje adrenalina. Naenkrat vsi ponorijo. Kot bi četa izgubljenih borcev za svobodo na obzorju zagledala plejbojeve zajčice in ponorela. Začel se je boj do iztrebljenja. Ni šlo za televizijski šov, ampak za realno preživetje in uživanje v družbi tistih platinastih zajčic. Izgubil se je kompas, izgubila se je pamet, strup se je metal v hrano in preluknjali so se čolni. Na koncu so spoznali, da so iz raja naredili kup dreka.

To, da ob vsem tem predsednik vlade Borut Pahor govori "kako je javnost vznemirjena", samo še bolj nazorno kaže izgubljenost preživelih na otoku. Javnost ni bila, ni in nikoli ne bo vznemirjena. Nje tako ali tako ni bilo na tistem otoku. Te fantazme politika vedno znova lansira kot opravičilo, da je treba nekaj storiti. Ali kot dokaz, da je bilo premalo storjenega. Ali kot grožnjo, da se bo dvignila ulica in ne le nekaj granitnih kock.

Da razčistimo: javnost je lahko upravičeno vznemirjena, ker so naši nogometaši na tako poceni način zaključili pravljico v Južni Afriki, nikakor pa ne bo vznemirjena zaradi odstopa enega ministra. Javnost se lahko ob tem le zabava in si misli svoje. Javnosti v bistvu vse skupaj dol visi.

Tako kot dol visi že vsem, ki morajo spremljati razplet nogometnega prvenstva. Še najbolj tistim v studiu, ker nimajo več kaj pametnega povedati. Zdaj, ko se je vrnila še prva liga voditeljev nazaj domov, pa je vse skupaj še bolj nevzdržno. Tako kot je mnogokrat nevzdržno devetdeset minut zijati v monotonost dogajanja na igrišču. Čeprav so bili prenosi narejeni s skoraj tridesetimi kamerami, se ni v načinu spremljanja zgodilo nič novega. Počasni posnetki iz različnih kotov so že preteklost. V prihodnosti pa čakamo na trenutek, ko bo kamera nameščena v žogo. Ta subjektivni pogled žoge bo revolucija.

Kot je bilo letos revolucionarno zmagoslavno pritiskanje ukazov na komandnem monitorju. Letošnje oddaje si bomo zapolnili prav po tem. Vidnem uživanju tistih, ki so nam s pritiski na zaslon kazali akcije, gole in situacije. Kot bi poveljevali vesoljskemu plovilu, so nas vodili od ene zvezde do druge galaksije. Obenem pa je bilo v vsem tem veliko simbolike. Če smo včasih stalno poslušali "iz režije mi sporočajo" in "upam, da so v režiji pripravili posnetek", smo zdaj spremljali voditelje v novi funkciji. Niso bili več le komentatorji nečesa, kar se je vrtelo neodvisno od njih, ampak so postali kreatorji lastnih zgodb. Osamosvojeni igralci, ki sami odločajo o razpletu.

Prav nič optimističen pa ni bil razplet v Polemiki. Ekonomski težkokategorniki so nas prepričevali, da ni veliko upanja. Res je, da Mitja Gaspari nikoli ni slovel po trosenju optimističnega razpoloženja, ampak tokrat je bilo pa vse skupaj že blizu maše zadušnice. Izzvenelo je tako, kot da je ladja že tako naluknjana z dolgovi, da je potop skoraj neizogiben. Toliko mrkih obrazov na kupu redko vidimo na ekranih. Še sreča, da pogovora ni vodil TB, ampak Lidija Pak. In škoda, da je Matej Lahovnik cel teden nastopal v drugem filmu…