Med nami, pravi Muharem, obstaja namreč neki nenapisani moralni zakon, po katerem je treba navijati za reprezentance nekdanje Jugoslavije – proti čemur tudi on nima prav nič, dokler tega ne predpisuje fašizem politične korektnosti –, vendar obstajajo tudi razlogi, zaradi katerih je treba navijati za reprezentance, kot je Alžirija.
Muharem Bazdulj je mlad človek, ki mu viharna zgodovina Balkana ni utegnila vcepiti sentimentalnosti do Slovenije. Brane Oblak, brata Ameršek, Olimpija, Mateja Svet, Bojan Križaj, Rok Petrovič, nedeljski Športni pregled iz studia TV Ljubljana, Planica in svetovni rekord Bogdana Norčiča mu ne pomenijo nič: tistega leta, ko je Norčič poletel 181 metrov, se je Muharem šele rodil.
Zato pa ima Alžirija igralca, ki mu je ime Karim Zijani: vsakomur, ki ve, da v turščini »zijan« pomeni škodo, v bosanskem žargonu pa tudi poraz, bo ta razlog povsem zadostoval. Tudi sam sem kot smrkavec navijal za nekatere reprezentance samo zato, ker mi je bilo všeč ime kakega igralca, njegovi dolgi lasje ali dres. Leta 1974 za Nizozemsko nisem navijal zaradi Cruyffa, ampak zaradi oranžnih dresov s tistim preprostim črnim levom na prsih, do danes ene najlepših majic v zgodovini mundiala, pa tudi zaradi nenavadnih, zvenečih priimkov Rensenbrinka ali Neeskensa, za katera se je zdelo, kot da sta izšla iz kakega pustolovskega romana.
Kolegu Bazdulju sem pojasnil, da razumem njegove motive, a da je vse zaman, saj je »zapisano«, da bo Slovenija zmagala z 1:0. Vsakomur, ki ve, da se nekaj, kar je v bosanskem jeziku »zapisano«, mora zgoditi, saj izhaja iz Mohamedovega pričevanja, da ima ljubi Alah že davno zapisana vsa naša imena, vsa naša življenja in vse naše tekme, bi moral ta argument zadostovati, da bi se sprijaznil z rezultatom 1:0. Ne pa tudi Muharemu Bazdulju, ki ni fanatični musliman, ampak za Alžirijo navija samo zaradi Karima Zijanija.
Rezultat tekme Slovenija–Alžirija pa ni zapisan samo v računalniku ljubega Alaha, sem mu pojasnil, temveč tudi v sobotnem Objektivu ljubljanskega Dnevnika, v moji zadnji kolumni, ki je bila objavljena dan pred tekmo.
Rezultata seveda nisem zapisal zato, ker bi videl v prihodnost, niti zato, ker bi se tako spoznal na nogomet. Stvar je precej bolj banalna: preprosto sem po naključju zadel, kar je Alah zapisal pred milijoni let. Po naključju pa sem zadel preprosto zato, ker na svetovnem prvenstvu navijam za Slovenijo, sem torej navijač, navijači pa so nekritični in včasih prav trapasti, nekritični in trapasti navijači pa, kot je znano, precej pogosteje zadenejo kot strokovnjaki.
Za Slovenijo navijam preprosto zato, ker so to naši sosedje, zato, ker so prepričljivo najmanjši od vseh dvaintrideset držav na prvenstvu, zato, ker na Hrvaškem skoraj nihče ne navija za njih, in zato, ker zanjo igrajo Bosanci in Srbi. Zato, ker je Slovenija del moje osebne domovine, zaradi Braneta Oblaka, bratov Ameršek, Olimpije, Mateje Svet, Bojana Križaja, Roka Petroviča, nedeljskega Športnega pregleda iz studia TV Ljubljana, Planice in svetovnega rekorda Bogdana Norčiča, ki je leta 1977 kot predskakalec letel 181 metrov in padel v morje nekje pri Braču, zaradi česar mu rekorda nikoli niso priznali.
In pa seveda zaradi dresov, tako grdih majic, kot jih je redko videti, s stiliziranim heraldičnim Triglavom, ki še najbolj spominja na grafikon padca slovenskega bruto družbenega proizvoda v času svetovne recesije: če bi v tako duhovito grdih dresih igrala Nemčija, bi bogme navijal tudi za Nemčijo.
Slovenija je to nedeljo na koncu res zmagala z 1:0 – ne zato, kot sem rekel, ker sem nogometni genij, ampak zato, ker alžirski vratar Faouzi Chaouchi ni, kakor tudi ne zato, ker navijam za Slovenijo, ampak zato, ker za Slovenijo navija dobri Alah – in izteklo se je tako, kot je bilo »zapisano«. »Zapisan« in zapečaten je tako tudi rezultat tekme Slovenija – ZDA, imam dokumentirane dokaze in priče, a ne bom vam ga izdal, ker bo do takrat, ko izide ta tekst, tekma že odigrana in v arhivu. Kljub vsemu sem samo nekritičen, malce trapast navijač: če sem zgrešil, sem pač zgrešil – če sem zadel, se bom hvalil v naslednji številki.
Vsa ta zgodba je tako zgodba o navijanju, čudovitem fenomenu, v katerem se ohranja luč politične nekorektnosti kot znamenje naše človeškosti, iz katere je mogoče – in to prav tako legitimno – navijati tako proti večini kot proti majhnim. In zato tudi razumem Hrvate: oni navijajo proti Sloveniji, ker je to preprosto človeško, Slovenija je na svetovnem prvenstvu, Hrvaška pa ne, Slovenija jim gre na živce, Slovenci so arogantni in prepotentni, asocialni in stiskaški, kaj vse niso Slovenci v naših predsodkih. Sicer pa tudi jaz za Slovenijo ne navijam le zato, ker bi imel Slovenijo rad, ampak tudi zato, ker je Hrvati ne marajo. Je še kaj bolj človeškega kakor uživati ob pogledu na Hrvate, kako povsem človeško žalujejo, ker se je Slovenija prebila v drugi krog?
Ups, zdaj sem se pa izdal. Ko je že tako, naj »zapisani« rezultat tekme Slovenija–ZDA ostane zapečaten v mojem inboxu, jaz pa vam ponujam rezultate za sredo: nogometni vseved v meni pravi, da bo Anglija gladko zmagala s 3:0, nekritični, malce trapasti navijač pa, da bo 0:0.
Pa povejte: ali ni nogomet prekrasna stvar?
