Če bo NLB dala posojilo za Stožice, ne zasluži dokapitalizacije, temveč kazenski pregon.

(Janša v intervjuju za Finance, 2. junij 2010)

Janšo sicer nizka volilna udeležba ni zmotila in ne dvomi o legitimnosti referenduma. Dodal je še, da je sklicevanje na udeležbo in grajenje političnih argumentov na podlagi udeležbe nenavadno. (…) Izpostavil je tudi, da slovenska ustava ne določa kvoruma, ki bi določal, koliko volilcev mora priti na referendum, da je ta veljaven. Kot je povedal, smo tako vnaprej vedeli, da na referendumu odločajo tisti, ki nanj pridejo.

(Janša za 24 ur, Pop TV)

Ste mislili, da bo v nedeljo, če gre arbitražni sporazum "skozi", konec zgodbe, da bo odnehal? Kdo drugi da, on ne. Jasno je bilo, da bo najprej problematiziral rezultat. In ga tudi je. Kot vedno. Potem bo okrivil vse druge. In jih seveda je. Nato bo poiskal rezervne scenarije. In jih seveda je. Pravzaprav je definiral in trasiral tudi že novo temo. Namreč Ljubljano in Jankovića ter njegov projekt Stožice. Saj je bilo predvidljivo. Ne samo zato, ker se približujejo lokalne volitve, ampak predvsem zato, ker je Ljubljana kot taka Janševa bolečina. Če se mu in ko se mu zalomi, in z izjemo volitev 2004 se mu vedno, potem se odgovor razlogov v veliki meri skriva v Ljubljani. Tako je bilo tudi na volitvah leta 2008. Vse je lepo kazalo, nato se je v tednu pred volitvami aktivirala Ljubljana, na Tromostovju simbolično povezala levico in urbi et (in malo manj) orbi sporočila, da je spet zrela za prevzem oblasti.

No, tudi tokrat je Janševim lepo kazalo. Kako tudi ne bi. Na eni strani je bila lakonična združba zagovornikov sporazuma in razuma, na drugi strani patetična, organizirana tvorba. Kdor je denimo v sredo opazoval na Prešernovem trgu zbor v podporo sporazumu in v petek zbor proti sporazumu na Pogačarjevem trgu, je dojel to razliko. Na Prešercu so si ležerni individualisti, ki jih ni nihče posebej vabil ali organizirano pripeljal, naredili zabavo, ko so komentirali patetični nagovor premierja Pahorja in drugih govorcev; na Pogačarjevem trgu pa čisto druga Slovenija. Kot da jih je časovni stroj premestil v konec 19. stoletja. Ikonografija narodnobuditeljske, zanosne, patetične Slovenije. Zastave, narodne noše, Jenko, Gregorčič, arhaični jezik, organizirane skupine, ki so jih pripeljali z avtobusi iz vse Slovenije. Kdor je videl to razliko, razume, da razklanost Slovenije ni od včeraj. Da ti dve Sloveniji živita v različnih domovinah, a hkrati (z drugačno percepcijo časa in prostora) na skupnem ozemlju. Kot da je državni okvir kondominij dveh Slovenij. Zatorej tudi Janševa ocena, da se je Slovenija razklala na vprašanju arbitražnega sporazuma, ni pravilna. Ta sporazum ni razdelil Slovenije, ampak je bila razcepljena Slovenija prisiljena razsojati o sporazumu. In so razsojali. S solidno visokim odstotkom udeležbe. Zanimivo. Tisti, ki živijo ob meji in ob morju, razen redkih izjem (na primer Hotiza), niso bili nič usodno, zgodovinsko razdeljeni, ampak so skoraj konsenzualno glasovali za sporazum (denimo v Kopru); v volilni enoti Kranj in Celje pa so bili večinsko proti. A krucialna točka je (spet) bila Ljubljana. Poglejmo. Za sporazum je bilo v vsej Sloveniji (po podatkih 8. junija 2010) skupno 21.397 volilcev več za kot proti. Od tega v Ljubljani kar 19.995. Vse je torej jasno. Stari Latini bi slovenske politične prilike ocenili takole: Emona Locuta Est, Causa Finita Est. Janša zato dobro ve, da je ključ do skupne zmage osvojitev Ljubljane. A greši, ker razmišlja z glavo nižjega oficirja. Prestolnico oblega kot Turki Dunaj, kot križarji Jeruzalem. Zruši, pa boš osvojil. Bolj porušeno, bolj tvoje. Kar seveda vedno znova izzove averzijo Ljubljančanov. V reakciji na nedeljski poraz je Janša pobito rekel, da računa, da se bo naslednjič v Ljubljani spet slišala slovenska pesem. Težko. Naslednja stvar v Ljubljani je Jazz festival. Nič Jenka in Gregorčiča. Nič klene, arhaične slovenščine.

Zaradi te globoke frustracije z Ljubljano in njenim županom se je v zadnjem intervjuju za Finance tudi hudo spozabil, a je imel srečo, da je v predreferendumski ihti to ostalo skoraj neopaženo. Namreč, potem ko dobivajo banke že nekaj časa perfidna sporočila, namige in grožnje, naj ne dajo kredita za center Stožice, je tokrat udaril čisto direktno: če bo NLB kreditirala Stožice, ji je treba onemogočiti dokapitalizacijo in uveljaviti kazenski pregon. Če se je včasih zdelo nezaslišano, da je Janša 12. avgusta 2005 v svojem vladnem kabinetu organiziral semenji dan, na katerem je prodal par volov ter zamenjal Mercator za Delo, je šel zdaj še dlje. Zdaj se postavlja še v vlogo tožilca in grozi NLB, naj ne daje denarja gradbenikom, ker bo sicer doživela kazenski pregon. Nezaslišano, a spregledano. Če želijo banke utrditi svoj ugled in podobo neodvisnosti od politike in rezistentnosti na grožnje, bi morale ravno zdaj pohiteti in (seveda ob ustreznih garancijah in zavarovanjih) dati že obljubljeni kredit. Jasno, da investitorji najemajo kredite. Kdo pa dela take projekte z gotovino in prihranki? Samo kakšen trgovec z orožjem lahko morda za denar kupi kakšno stanovanje, vsi drugi gradijo ali kupujejo s krediti. A najbolj banalno je, da računa, da se bo s tem maščeval županu, ki je v tem poslu zaščiten. Športni del projekta je skoraj končan, za predajo in izvršitev pogodbenih obveznosti so založeni milijonski depoziti. Tisti, ki bi v tej igri lahko edini izgubil, bi bila cela veriga izvajalcev in podizvajalcev del, ki bi ostali brez plačila. Tudi vlada bi zaradi državnega solastništva morala razmisliti, kaj pomeni in kako nevarna je instrumentalizacija bank za politične namene. In to preprečiti.

Janša ima v resnici še kako prav, ko se pritožuje, da se je vse zarotilo proti njemu. V poreferendumskem nagovoru je zapisal, da "referendumski spopad ni bil enakopraven. Med zagovorniki sporazuma se je znašla celotna oblastna garnitura z vseobsegajočim kapitalskim in medijskim zaledjem." Naj ga potolažimo. V resnici je še huje. Ne le vsi akterji v Sloveniji, tudi v vsej mednarodni skupnosti so bili za sporazum in posredno proti Janši. Papež, Vatikan, Merklova, Sarkozy, Cameron, Swoboda, Barroso, EU, ZDA, Španija, Francija… Vsi, vsi. Enega samega prijatelja ne najde, ki bi podprl nasprotovanje arbitraži ali ustavljanje Hrvatov na poti v EU. A najhuje je, da je tudi Bog za sporazum. Ali pa je bil le izzvan. Namreč na večer, ko so šteli glasove in objavljali prednost opcije za, se je (po navedbi Dnevnika) v štabu SDS spozabila gospa Milica Šturm, soproga malteškega viteza, in Bogu vrgla rokavico: "Če Bog je in če ljubi Slovenijo, potem bodo šli tisti, ki so proti, gor." Očitno je gospa prešpricala verouk. Boga se ne sme preizkušati. Naj spomnim, kaj pravi Knjiga: Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen." Jezus mu je odgovoril: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" (Mt 4, 5-7).

P. S.: Zgornji Janšev citat o irelevantnosti volilne udeležbe in razlike za legitimnost se nanaša na referendum o pokrajinah leta 2008, ko je bila udeležba nekaj manj kot 11-odstotna.