Ta gospod je bil visoki britanski diplomat, ki je zapustil državno službo iz protesta proti mučenju in nezakonitemu podajanju ujetih in ugrabljenih iz rok v roke, da bi jih lahko mučili (tako imenovani rendition program), kar so pod washingtonskim vodstvom organizirale in izvajale vodilne demokratične države. In, pravi Murray, njegov ugled se je tudi med tistimi, ki so ostali v službi, dvignil in postal je človek, kateremu se zdaj mnogi radi potožijo in zaupajo svoje nezadovoljstvo.

Uslužbenci Nata v Bruslju so tako zelo slabe volje seveda zaradi izraelskega napada na ladje, ki so peljale človekoljubno pomoč proti Gazi. Severnoatlantsko zavezništvo očitno vidi tisti napad kot nepotrebno nadlogo, kot dodatno težavo, ki si je, za spremembo, niti niso sami zakuhali. V težavah so že čez glavo, ker so neuspešni v dveh vojnah, za kateri niti ne vedo, za kaj ju bojujejo. Glava jih boli zlasti zaradi Afganistana. Dvome o tamkajšnji vojni ima predvsem vojaško osebje. Dejavnost odporniškega gibanja se ne zmanjšuje, Zahod nima jasnega cilja in zato niti strategije, Karzajeva vlada je globoko skorumpirana, afganistansko vojsko pa sestavljajo večinoma plemenski sovražniki Paštunov. Vojaki našega zavezništva, ki sedijo v bruseljskih pisarnah, niso neumni. Vidijo tudi, da je argument, da z okupacijo Afganistana branimo Zahod, iz trte izvit in da ta okupacija prej po celem svetu proizvaja in širi sovraštvo muslimanov do Zahoda. Ti dvomi, berem, segajo presenetljivo visoko v hierarhiji Severnoatlantskega vojaškega zavezništva. Poleg tega je slabo opredeljena vojna v Afganistanu zelo draga - in to v zdajšnjih hudih časih, ko se nacionalne vlade po Evropi otepajo z deficiti, posojili in dolgovi in niti nacionalnih vojsk ne morejo povsem zavarovati pred finančnimi pritiski in disciplino. To ni najboljše za zavezništvo, ki se vrh vsega še ni izkopalo niti iz identitetne krize, ki je nastala po koncu hladne vojne.

Ampak če stvari pogledamo malo drugače, je izraelski napad na človekoljubna plovila dobrodošel izziv in priložnost za Nato. Rešitev, ki bi tej organizaciji povrnila smisel življenja in verodostojnost, se ponuja sama od sebe. Nato bi moral napovedati vojno Izraelu ali o tem vsaj resno razpravljati. Nato končno ima casus belli, razlog za vojno. V Iraku ga ni imel. V Afganistanu ga ni imel. Kako je zaradi tega trpela njegova legitimnost! Spomnimo se, kako se je trudil ameriški predsednik, ko so ga počastili z Nobelovo nagrado za mir, da bi vojne, ki jih vojskujejo njegova država in njeni zavezniki, prikazal za pravične. Tisto je bila ena njegovih bolj neprepričljivih in klavrnih predstav. Namesto da bi obudil idejo pravične vojne, je zabil žebelj v njeno krsto. Zdaj pa je Severnoatlantskemu vojaškemu zavezništvu temeljni pogoj za pravično vojno padel na mizo. Kot božji dar. Casus belli! To priložnost bi Nato moral zagrabiti z obema rokama oziroma z vsemi rokami. Taka priložnost se zlepa ne bo vrnila. Kdor ne izrabi take priložnosti, zapravlja razloge za lastni obstoj.

Kaj je temeljna zamisel Severnoatlantskega vojaškega zavezništva, njegov raison d’etre, njegovo poslanstvo? Odgovor je jasen in preprost: vzajemna vojaška pomoč med članicami organizacije. Če je ena ogrožena ali napadena, ji morajo druge pomagati. Nato je dolžan članici ali članicam, ki so napadene, priskočiti na pomoč. To je zakonska obveznost, ki izhaja iz pogodbe, na kateri je Nato zgrajen.

Izrael je napadel civilne ladje, od katerih so tri plule pod zastavo Turčije, članice Nata. Ladja, na kateri je bilo 600 potnikov in na kateri so izraelski komandosi uprizorili manjši pokol, je turška in je plula pod turško zastavo. Med potniki so bili državljani članic Nata: ZDA, Velike Britanije, Turčije, Nemčije, Grčije, Kanade, Belgije in verjetno še vsaj nekaj drugih. Med njimi so bili tudi trije člani nemškega parlamenta, nekdanji ameriški veleposlanik in upokojena polkovnica ameriške vojske. Izraelski agresorji so pobili doslej neznano število potnikov. Vsaj nekaj ubitih je Turkov. Izraelska vojska je tudi prizadela telesne poškodbe še neznanemu številu državljanov članic Nata, nezakonito odvzela prostost več stotim in prav tako nezakonito zasegla njihovo lastnino. Podatki so zaenkrat zelo fragmentarni zaradi izraelske informacijske blokade, ki dela prostor propagandni kampanji države napadalke. Toda to, kar vemo, je dovolj: Izrael je izvedel dejanje agresije proti življenju, telesu, lastnini in prostosti državljanov članic Nata - ta bi moral na to ustrezno odgovoriti.

Dodatno terja ustrezen odgovor Severnoatlantskega vojaškega zavezništva dejstvo, da je izraelska vojska izvedla agresijo na svobodnem morju, zunaj izraelskih ozemeljskih voda. Šlo je za nedvomno kršitev mednarodnega prava. Svobodna plovba v mednarodnih vodah, ki jo zagotavlja Konvencija OZN o pomorskem pravu, je za Nato življenjskega pomena. Tudi če izraelska vojaška agresija proti civilnim ladjam na svobodnem morju ne bi povzročila izgube življenj, lastnine in prostosti, bi Nato nanjo moral odgovoriti, ker taka dejanja ogrožajo njegov vitalni interes.

Pobudo bi zdaj morale prevzeti evropske članice Nata. ZDA so nekam mehke do Izraela. Ne reagirajo niti, ko Izraelci pobijajo njihove državljane, celo vojake. Ko so Izraelci pred leti napadli tisto ameriško vojaško ladjo, niso utrpeli nobenih posledic. Ko je izraelski buldožer zmečkal Rachel Corrie, ki se je postavila medenj in palestinski dom, ki so ga nezakonito porušili, se Washington ni razburjal. Ta nerazumljiva slabost ali pa moč izraelskega lobija v ZDA ne bi smela ogrožati obstoja Nata. Kakšno sporočilo pa bi umanjkanje odločnega odgovora Nato na izraelsko agresijo poslalo našim sovražnikom? In kaj bi si o njem morali misliti mi, državljani članic, če bi napad na življenje, lastnino in prostost naših sodržavljanov ostal nekaznovan?

Najmanj, kar Nato lahko takoj in neposredno stori, je, da pošlje svoje ladjevje in pred morebitno novo izraelsko agresijo zaščiti ladjo Rachel Corrie, ki s človekoljubno pomočjo pluje proti Gazi. Bilo bi naravnost samomorilsko, če bi to varovanje prepustili samo turški vojaški mornarici.