Politične obletnice imajo druge zakonitosti, tam gre poleg obeležitve dogodkov v veliki meri za promocijski projekt, na teh obletnicah se sončijo tisti, ki hočejo biti delničarji zgodovine, prave, njihove zgodovine, v katero so povedli ljudstvo: to je pravilno izkoristilo priložnost, da prepozna kakovost njihove smeri, in s tem je opravilo svojo dolžnost. Po tem praviloma postane nekako nepotrebno, še posebno če mu na misel pridejo kakšne izterjave obljubljenega. Lahko pa se ljudstvo seveda udeleži proslav ob obletnicah - koliko lepše so fotografije, na katerih je v ozadju stasitih politikov videti na stotine glav anonimne množice!

Tudi okrogla obletnica Demosove vlade je dokazala nekaj teh osnovnih zakonitosti žanra. Seveda so se zbrali tisti, ki so bili takrat v vladi, in seveda se niso prav nič spremenili. A udeležba ni bila namenjena obeleženju ali celo - bog nas obvaruj - kakšnemu blago racionalnemu pogledu nazaj. V prvi vrsti je bila namenjena današnjemu trenutku in sedanjemu stanju političnih delnic na borzi. Borza pa je, kot vemo, v precej v slabem stanju in zato je zaslugarstvo ena najpomembnejših strategij napihovanja političnega balona.

Tako smo torej v nedeljo poslušali opletanja o krasnih časih enotnosti natanko tako, kot so nam v povojnem času govorili tudi partizani, ki so nam enako kot današnji narodni junaki, gladko prikrili razkole in obračune. Enotnost - to imajo politiki tako zelo radi! Tako lepo se da, ko je zadeva vroča, opraviti z neštetimi individualnimi glasovi, pomisleki, zahtevami, ki ne plujejo s tokom, in še lepše se da pospraviti s kolateralno škodo teh junaštev in te opevane enakosti. Le da potem, ko so hudi časi mimo, postopoma vendarle prilezejo na dan kakšne neprijetne podrobnosti in morda celo bogokletno vprašanje: bi se lahko desetdnevni vojni izognili, če bi imeli manj hormonalno vlado?

Človek bi zato pričakoval, da bodo ob takih mašah, kot je bila nedeljska, govorci le pokazali kanček previdnosti, kanček politične modrosti in ne nazadnje spodobnosti. No, so jih, a le kanček njih. Na primer Ivan Oman, ta je opazil topoumnost sedanjih zahtev po enotnosti, ki niso nič drugega kot frustracija opozicije, da ni na oblasti. O kakšni enotnosti neki blodijo vsi ti "demokrati" ki se jim kolca po enoumju? Nam preti vojna, a kdo rožlja z orožjem na meji, so razmere izredne? No, če poslušamo Tineta Hribarja, je sovrag res že na Kolpi, a upam, da ljudje ločijo med udarnimi pesniškimi figurami tistih, ki prostodušno priznajo, da jih skrbi predvsem to, da izida dogodkov zaradi let morda ne bodo dočakali, in med trezno presojo razsežnosti sedanjih dogodkov: arbitražni sporazum v nobenem primeru ni ne vojna napoved, ne kapitulacija, je le poskus urejanja neke zadeve, ki se resda že dolgo vleče in ima precej neprijetnih posledic, a bomo, trpežni, hrabri, pokončni in tako naprej, kot smo, preživeli tako referendumski za kot proti: sonce ne bo nehalo sijati in dež bo še naprej nenehno lil, politiki pa se bodo lahko s to igračko še sto let igrali na naš račun. In ravno to je zame najmočnejši argument za arbitražo: dajmo tem prepirljivcem vzeti to igračko iz rok, pa poglejmo, s čim se bodo potem tolkli po beticah.

Zakaj bi torej morali biti enotni? Za tri zaselke, enega poblaznelega jorasa in en stik, koridor ali raufunk na morje? Kdo ima tu koga za norca? Je to res najbolj usodno vprašanje te države? Je simbolika blut und bodna res še vedno prevladujoča do te mere, da si nihče ne zna predstavljati družbe sodelovanja, ampak le balkanske obrazce klanja "za vsako ped svoje zemlje"? Medtem ko nam gospodarstvo, kmetijstvo, železniški promet, socialni in zdravstveni sistem propadajo, nam politične karikature dopovedujejo, da bo mrk sveta pet metrov gor ali dol od meje, pri čemer vsi natančno vemo, da bi Janša, če bi zmagal na volitvah, natančno tak ali podoben sporazum razglašal za veliko zmago svoje pogajalske politike.

Sicer pa, niti preteklost zbrane gospode ni brezmadežna. So res lahko vsi tako neskončno ponosni? Ob takšni privatizaciji in denacionalizaciji, kot smo jo imeli? Ob vseh orožarskih aferah? Ob izbrisanih? Ob razgradnji socialne pravičnosti? Ob tajkunizaciji? In ali ni bila najbolj gnusna točka te čudovite prireditve nastop velikega "eliminatorja" Igorja Bavčarja, človeka, ki je izbrisal 25.000 ljudi in nato pobegnil v gospodarstvo, kjer jih je potopil kdo ve koliko, obletnico pa izkoristil kar za svoj osebni primer, se iz pogrošnega osumljenca skušal spremeniti v nedolžno žrtev sistema? Ki je besno opletal z "našimi" in "vašimi", kot da ne bi vsi natančno vedeli, da je bil "naš" in "vaš", odvisno od tega, kje je bila politična in ekonomska moč? In da je bil on minister, ko so se gradili sporni mejni prehodi?

Tako je torej desnica znova izkoristila priložnost. To zna, v tem je dobra. Na vsaki pasji procesiji bobna na ves glas in tudi tokrat je za politično propagando, tako kot ob družinskem zakoniku, zlorabila tudi otroke, ki jih je oblekla v majice z napisom Maister bi bil proti! - se bo že končno kdo odzval na te zlorabe ali pa smo zares Severna Koreja?

Levica je seveda, zastreljena, nebogljena. Res je, da je proti valjarju težko z argumenti, nekako ne sliši dobro. In res je tudi, da sta obe televiziji že glasovali proti sporazumu, levosredinski mediji pa gojijo kritičnost tudi do "svojih", ne le do "njihovih". A res je tudi, da si je koalicija godljo v veliki meri skuhala sama, zato bi pričakovali, da bo vendarle izumila kakšno proaktivno strategijo, poleg mazohistične Pahorjeve, da kislo poseda po konkurenčnih veselicah.