Proti koncu svoje zmedene poti se je že precej utrudila, zato se je le ustavila, da bi umazana in razgreta krempeljca odmočila v veliki luži, ki je vodila onkraj njene predstave sveta. Vendar vrstnice, ki so ves ta čas same čofotale v tej svoji veliki luži, ji niso privoščile brezplačnega ugodja. Razjezile so se in utrujeno maratonko nagnale na breg, da je žejna bolščala v plitvino. Sprva je osamljena kokoš moledovala, pa vrstnice prosila za eno svežo kapljico v luži, pa nič. Potem je že ponujala usluge, pa se zatem hudo razburila, se začela šopiriti in preklinjati, na koncu pa je iz obupa poklicala petelina. Petelinček pa je bil tiste vrste, da ga spori kokošk niso kaj dosti zanimali. Rad je imel mir v kurnikih, zato jih je redno nadzoroval in jim gospodoval. Skupina čofotajočih kokošk ga je vabila v kopel, utrujena in jeznorita maratonka pa mu je hotela prodati svojo zgodbo o uspehu. To zgodbo je petelin slišal vsak večer, saj je bila maratonka iz njegovega kurnika, tiste druge gospodične tam čez pa...

Zapeli so bobni in fanfare. Slab mesec pred referendumom o arbitražnem sporazumu bi se morali vsi, ki na Slovenijo kaj dajo, spet pognati na poligon lažnih dilem. Ravsati bi se morali in praskati med seboj ter drug drugemu dokazovati narodno samobitnost, nacionalno zavest, "prava" patriotska čustva, tista z agresijo nacionalizma v ljubezni do na novo ustvarjene domovine. V nas bi se morala spet zbuditi nevprašljiva enotnost, ki nas je leta 1991 popeljala v osamosvojitev Slovenije.

Sredi pušk in bajonetov, s katerimi te dni mahajo skoraj vsi ključni politični akterji preteklih dveh desetletij, zlasti pa vidnejši člani Odbora za Nato in Panevropskega gibanja na eni strani ter predsednik vlade na drugi strani, je na površje priplavalo temeljno politično vprašanje, o katerem se do zdaj (vključno z danes in jutri), kljub demokraciji in svobodi govora, ni bilo pametno spraševati: Kdo so očetje in mladeniči nespodbitne osamosvojitvene zgodbe in kaj nam je prinesla?

V tej zgodbi z večjimi ali manjšimi zaslugami že ves čas sodelujejo vsi akterji političnih taborov. Čeprav se v njenih interpretacijah zadnja leta vse bolj razhajajo, pa zgodbe o uspehu nikdar ne bodo postavili pod vprašaj. Dvomljivce so že na samem začetku odpisali, nasprotnike utišali, vse tiste, za katere se je predvidevalo, da se ne bodo dovolj goreče strinjali, pa izbrisali. Odpadniki smo vsak zase in skupaj večkrat poskusili, da bi namesto lažnih dilem v osrčje politike pririnili streznitveno kepo strateških vprašanj, ki ne obravnavajo podpihovanja nacionalnih čustev, lakomnosti elit, kruha in iger, pač pa pretresajo osnovne pogoje za življenja in ustvarjanja v Sloveniji.

Ves čas smo morali teči v prazno, sedaj pa, ko so nam energije pošle, naj bi preostanek strpnosti namenili še za en šov, ki se zdi očetom in mladeničem naroda ta trenutek ključen: da izkažemo domovinsko zavest. Kajti sami so bili v dvajsetih letih poenoteni, samo kadar so vsiljevali lažne dileme, da so utišali zahteve po spreminjanju gospodarskih, političnih in družbenih usmeritev. Pri vključevanju v evropske sanje so obljubljali podiranje zidov in meja, gradnjo mostov in dialoga, strateška nacionalna vprašanja pa polagali v naročje družine EU. Podobne strune so ti deklarirani mirovniki iz osemdesetih let ubrali tudi za članstvo v Nato - da bomo varni pred zunanjimi sovražniki in na pravi strani, če pride do okupacije. Ko je svet padel v finančno krizo in ko je udarila še gospodarska kriza, se je tedaj svežemu predsedniku države, kasneje pa še novopečenemu premierju, zdelo od vseh realnih dilem najbolj smotrno odpreti razpravo, ali smo Slovenci dovolj patriotski. Spet so bili vsi zraven, ne glede na to, kateremu taboru so kdaj pripadali.

Z vstopanjem v EU so utrjevali schengenske meje, deportirali in zapirali tujce, na račun cenene in nevidne migrantske delovne sile iz bivših republik nekdanje Jugoslavije pa do zadnjih dihov grabili denar iz blagajne za strateške nacionalne projekte, kot so avtoceste, bolnice in nova bivanjska naselja. Z vstopom v Nato so prvič dobili priložnost, da se igrajo Nemce in partizane na tujih ozemljih, tam daleč v Afganistanu, ministrica za obrambo pa je postala prva govornica ob antifašističnih praznikih in proslavah, s katerimi bodri "naše" fante in dekleta na bojnih poljih "slovenskih nacionalnih interesov". Kot da to ni dovolj, nad sanjami očetov in mladeničev slovenskega naroda moramo sedaj izražati še zadostno mero ponosa.

Kljub vsem mogočim mednarodnim članstvom, s katerimi se trkajo po prsih, pa za njih kar na lepem evropske institucije niso več merodajne, da bi jim prepustili tako pomembno odločitev, kot je, ali bo Slovenija imela stik z mednarodnim morjem. Artilerija Panevropskega gibanja je udarila s skrajnimi nacionalizmi: "imamo akt kolaboracije z okupatorjem", "imamo vojno stanje brez vojne napovedi", vladna stran maha nazaj z zastavami: "to je mobilizacija, to je militarizacija" in strelja z "najhujša kolaboracija je sedanje stanje". Hkrati, vendar v drugem kontekstu se prav taisti očetje in možje naroda ponujajo evropskim institucijam, da bi smeli dirigirati odpiranje vrat na Balkan.

Baza, ki jo nagovarjajo staroste in mladoste slovenske politike, je močnejša, kot si predstavljajo. Po svetovnih raziskavah vrednot smo takoj za Turki drugi največji patrioti v Evropi, saj absolutno ne zaupamo ljudem druge nacionalnosti (imamo skoraj osemkrat nižje zaupanje kot recimo Švedi), za domovino pa smo se pripravljeni boriti tako zagreto kot Južni Korejci in Etiopijci. Če smo bili v času osamosvojitve štirikrat boljši etnocentriki in ksenofobi kot Švedi, smo sedaj že sedemkrat jači! Staroste in mladoste imajo veliko navijačev, pa vedo tudi, da so ti bolj kot v retoriki spretni s pestmi?