Medtem ko se je po Evropi že dodobra uveljavil mit o lenih in razsipnih Grkih, ki prirejajo javne finance in kjer vlada z lopatami zalaga zahtevne socialnih partnerjev, je bila socialna slika Grčije negativna že več let. Poznali so jo tako EU, MDS, OECD, Svetovna banka, Evropska centralna banka kot vrsta drugih mednarodnih organizacij. Ne vzdržita niti mit niti nevednost o rizičnosti grškega gospodarstva in prezadolženosti.

Svetovna raziskava vrednot (1999) pokaže, da "goljufanje pri davkih, če se za to prikaže priložnost", bolj kot v Grčiji opravičujejo v Belgiji, Litvi in Luksemburgu. Grčija v resnici vodi pri opravičevanju "državnih ugodnosti za tiste, ki jim ne pripadajo", kar lahko pomeni tudi to, da zagovarjajo več socialnih in drugih pomoči, kot bi bilo nujno potrebno. Najbrž zato, ker ima Grčija po podatkih Eurostata, OECD in drugih mednarodnih institucij med članicami EU najvišji delež dolgotrajno brezposelnih (slabša je le še Slovaška); največ dolgotrajne brezposelnosti mladih (nad 25 odstotkov) in je druga država z največjo stopnjo revščine (13-odstotna).

Če upoštevamo finančne izdatke, bi Grčija lahko kaj privarčevala le pri stroških javne uprave in pri vojaškem proračunu, pa še to manj kot 4 odstotke BDP, kajti v primerjavi s povprečjem EU-27 ima izrazito podpovprečno financiranje izobraževanja (slabša je le še Romunija), največ študentov na profesorja (trikrat več kot Švedska), dvakrat višje zasebne izdatke za zdravstvo, dvakrat manj zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu (trikrat manj kot recimo Danska) itn.

Namesto delitve bogastva ali zmanjšanja neenakosti ukrepi narekujejo prerazporeditev javnega dolga, kjer bodo največjo ceno plačali ljudje z najnižjimi dohodki, brezposelni in revni. To je strategija uvajanja kapitalizma za revne in socializma za bogate. Grčija je bila, kot petindvajseta najbolj razvita država po indeksu človekovega razvoja, še do leta 2009 dobro zapisana med mednarodnimi institucijami. V obdobju 1995-2005 so jo hvalili zaradi nadpovprečne rasti produktivnosti dela (Svetovna banka, ECON za evropski parlament in druge mednarodne publikacije).

Od leta 1961 je članica OECD, katere temeljno poslanstvo so preprečevanje neuspešnih (edinstvenih) primerov, zagotavljanje fiskalne transparentnosti, boj proti korupciji, inovativnost, konkurenčnost ter vse tisto, kar sedaj očitajo Grčiji. (Ker vanjo vstopa tudi Slovenija, si je priporočljivo ogledati izvrstno reklamno animacijo te organizacije na njihovi domači spletni strani in v njem misliti Grčijo).

Breme, ki ga poskušajo naprtiti Grčiji, je vzgojni ukrep, kajti proračunski primanjkljaj sta v zadnjih letih še bolj zagnano kot Grčija povečevali Irska in Portugalska, blizu sta tudi Španija in Velika Britanija, po javnem dolgu pa ne zaostaja niti Italija. Čeprav je povprečje EU prekoračilo maastrichtske kriterije glede na oba dolgova, še nobena druga država ni bila soočena s tako radikalnimi ukrepi, kot potekajo za Grčijo. Žrtvujejo jo v poduk rizičnim mediteranskim državam, da bodo pravočasno in dovolj učinkovito implementirale strukturne reforme.

Krivda je bila za Grčijo priročna zato, ker je malo gospodarstvo in ker zaradi močnih antiavtoritarnih, antiimperialističnih, avtonomnih, sindikalnih, študentskih, mirovnih in anarhističnih gibanj ni uspela uveljaviti strukturnih reform. Celovita lekcija! Njene "strukturne šibkosti" niso samo neurejene finance, previsoke plače in pokojnine, premalo liberalizacije, kot trdijo financerji grškega dolga (pa tudi Evropska centralna banka in OECD), ampak reforme v izobraževalnem in zdravstvenem sistemu, sprememba delavske zakonodaje, večja fleksibilnost, konkurenčnost, privatizacija, regulacija (recimo mladine), krčenje socialnih pravic itn.

Grška gibanja so zelo neposredno (tudi nasilno) zavlačevala ali preprečevala sprejem evropske ustave, lizbonske pogodbe, bolonjske reforme, vojaške intervencije, prekarizacijo in reformo trga dela, represivne politike do migrantov... Za to so z življenji ali prestajanjem zaporne kazni plačevali tako pripadniki sindikalnih kot drugih organizacij. Predzadnja smrtna žrtev na uličnih protestih, na katero je pozabil slovenski veleposlanik v Grčiji (Odmevi, 5. maj 2010), je bil petnajstletni Alexandros Grigoropoulas, ki ga je policija ubila 6. decembra 2008, v času protestov proti neoliberalnim reformam. Njegova smrt je na ulice pognala tudi študentska gibanja drugod po Evropi.

Grška gibanja so se proti neoliberalnim reformam povezala že leta 2003, ko je poskušala vlada liberalizirati izobraževalni sistem (poskus privatizacije univerz, upravljanje izobraževalnih institucij po vzoru podjetij, restriktivni ukrepi glede opravljanja izpitov in dolžine študija, dovoljevanje vstopa represivnih organov v univerzitetne kampuse). Konec maja 2006 so zasedla več kot 350 oddelkov, univerzitetni predavatelji pa so vodili serijo stavk proti neoliberalnim reformam v izobraževanju. Od leta 2008 se povezujejo, množijo in radikalizirajo.

Tudi če bi Grki poslušali navodila financerjev, niti ob gospodarskem čudežu ne bodo uspeli odplačati dolga. Vendar je strategija mednarodnih organizacij dvojna: vsaj začasno poskušajo rešiti podhranjenost grških bank in stabilizirati evro, hkrati pa z ukrepi končno disciplinirati še nepokorna gibanja. Od vsega naj bi se članice EU dobile lekcijo - vlade, da naj pazijo na bilance in pohitijo s strukturnimi reformami, sindikati in gibanja pa, da naj utihnejo. Zato je zadnji trenutek, da gibanja tudi elite prisilijo, naj delijo in uživajo ceno kapitalizma.