Jasno je bilo, da znamenja gospodarskega okrevanja niso bila posledica novih delovnih mest in novih priložnosti, temveč rezultat množice tistih srečnih še vedno zaposlenih, ki so jih delodajalci do konca privili in delajo danes bolj intenzivno ter več kot kadar koli prej. Zakaj to omenjam? Prvič, ker menda to ni normalno. Drugič, ker to kaže, da utegne biti pot iz recesije počasna in zaznamovana z brezposelnostjo, za tiste, ki bodo službe obdržali, pa naporna in izžemajoča. In tretjič, ker je jasno, da bo najbolj trpka in ponižujoča za tiste delavce iz tako imenovanih tretjih držav, ki opravljajo najslabše plačna dela in katerih pravice ter dostojanstvo so bili že doslej najbolj teptani. V območju OECD naj bi bilo do konca leta približno 60 milijonov brezposelnih. Prvi odhajajo migranti.

Britance so te dni šokirali izsledki raziskave, ki jo je med delavci prehrambne industrije opravila komisija za enakost in človekove pravice (The Equality and Human Rights Kommission). Pokazala je, da so tisoči delavcev izpostavljeni izjemno razširjeni praksi zlorab in izkoriščanja, ki že dolgo ni več samo tista zoprna in najraje spregledana značilnost držav v razvoju. Najslabše gre, kakopak, delavcem migrantom, ki predstavljajo tretjino redno zaposlenih in dve tretjini pogodbenih delavcev v omenjeni industriji. Podatki raziskave so pravzaprav potrdili le tisto, kar že dolgo vemo in kar se v vsej veličini kaže tudi pri nas: da se v obdobju kriz sprevrženost metod izkoriščanja najbolj brezpravnih in najmanj zaščitenih še dodatno razcveta.

Pa poglejmo nekaj najbolj pogostih metod, s katerimi so delavce disciplinirali nadrejeni z Otoka. Če so ocenili, da so prepočasni, so vanje metali zamrznjene hamburgerje in druge predmete, jih porivali, brcali in zmerjali. Prepovedali so jim hoditi na stranišče, tako da so bili delavci, ki so delali za tekočim trakom, prisiljeni urinirati po sebi; prepoved je veljala tudi za ženske z menstruacijo, ki ne da so po sebi samo urinirale, temveč tudi krvavele. Prizaneseno ni bilo niti nosečnicam - opravljati so morale enaka izčrpavajoča dela kot vsi drugi, pa najsi je šlo za dvanajsturno stanje ali dvigovanje težkih bremen. Delavci so morali delati tudi, če so bili bolni, delati so morali daleč po predpisanem delovnem času, brez ustrezne varovalne opreme, več tednov brez enega samega prostega dneva in tudi, ko so bili že na smrt utrujeni. Vse to in še več, ne da bi protestirali, ker je ni hujše nočne more od te, da bi "v teh časih" izgubili zaslužek, pa če je ta še tako boren. Vsak migrantski delavec namreč dobro ve, da je beseda "kriza" ostra sekirica, ki dan in noč grozeče visi nad njegovo glavo. Če mu jo oddrobi, bo še huje. Moral bo domov, kjer je še slabše.

Vprašajte gradbince iz BiH, Srbije, Makedonije in drugih držav bivše Jugoslavije, ki jih naša gradbena podjetja in njihovi "gazde" že desetletja izkoriščajo na najbolj nizkotne načine. Prenesejo vse, so mi rekli, dokler je plača, dokler lahko pošiljajo domov. Neplačane nadure, šestnajsturne delovnike, neprestano garanje po več tednov brez enega prostega dneva, delo na višini brez varovalne opreme, obrabljeni sklepi, slaba hrana, polomljene postelje, mrzel tuš, izoliranost, ločenost od družine, nič prostega časa in zasebnosti. V kočevski Prenovi ni bilo plač leto in pol. Šele po letu in pol sistematičnih poniževanj, laži, odtegovanj, barak in lakote je delavcem počilo. Vendar jim je počilo.

Pred letom dni skorajda nisi srečal delavca migranta, ki bi bil pripravljen za medije govoriti z imenom in priimkom ali celo obrazom. Danes je takšnih vse več, kar je dobro, ker se država ne more več sprenevedati, da jih ne vidi. A se hkrati bojim, da ne gre za neki nov pogum, ki bi izviral iz zavedanja lastnih pravic in zaupanja v institucije, temveč prej za posledico skrajnega obupa, ki kaže, da so razmere delavce prignale do tistega roba, ko nimajo več kaj izgubiti in lahko računajo le še na moč upora. Benevolentna javnost jim pri tem ne bo prav dosti pomagala z občutki sramu, sentimentalnosti, izbruhi zgražanja, usmiljenja ali sočutja, ki ob podobnih zgodbah hitro popadejo narod, temveč z jasno izraženo solidarnostjo in zahtevo po enakih pravicah za vse.

Bistvo problema namreč ni le v podhranjenem ali morda nesposobnem inšpektoratu za delo, temveč predvsem v zakonodaji. Ta vzpostavlja sistem neenakosti in izkoriščanja, delavca migranta pa reducira na potrošno blago, ki ga zavržemo, ko ga ne potrebujemo več. Vse to izhaja iz vizumskega sistema, ki usmerja delavce migrante v točno določene deficitarne poklice in jih postavi v popolno odvisnost od delodajalca, ki dobi ob sklenitvi delovnega razmerja oblast nad njihovim življenjem. Šele ko in če delavec zdrži dve leti pri istem delodajalcu, je upravičen do osebnega delovnega dovoljenja, ki mu omogoča, da si najde drugega delodajalca. V tem času je praktično brez moči in pravic. Neviden. Če se upre, mora domov. Zato je prav zaostrovanje razmer na trgu dela pravi čas, da država, ki se je doslej na problematiko odzivala z bolj ali manj prikritim cinizmom, končno odigra svojo vlogo in delavce zaščiti. Za začetek bi bilo dovolj že, če bi jih rešila napol suženjskih spon in jim omogočila osebna delovna dovoljenja. In če bi tistim, ki v njeno blagajno najmanj leto dni plačujejo zavarovanje za primer brezposelnosti, to nadomestilo tudi omogočila.