***

"Zame ste enostavno oseba, ki ne more brez gospodarja. In ko ga najde, je pripravljena popljuvati vse, ki trenutnemu gospodarju niso všeč. Jaz se ne bom več ukvarjal z Vami.

Kaj se je zgodilo z Vami, g. Dimitrij Rupel? Kako si lahko pogledate v oči? /…/ Ali ste spremenili mišljenje takoj, ko ste povohali oblast, pa čeprav so Vas brcnili na njen rob? Kolikšna je bila Vaša cena, g. Dimitrij Rupel?"

Janša o nekdanjem prijatelju Ruplu v času, ko še ni vedel, da bo spet postal njegov prijatelj.

***

"Če mu natančneje prisluhnemo, se ne bomo znebili občutka, da ta politična retorika vsebuje pomembne elemente nekdanjega komunističnega žargona. Mož govori o revnih in bogatih, o razredu delavcev in kapitalistov, še posebno bankirjev. Zavestno posnema retoriko svojega nasprotnika, ki ga imenuje kot komunista.

Veliko Janševih lastnih nastopov, izjav v njihovo podporo in drugih odmevov izhaja iz zgrešene podmene, da je z Janezom Janšo nastala in da se z njim morda tudi konča slovenska demokracija."

Rupel o nekdanjem prijatelju Janši v času, ko še ni vedel, da bo spet postal njegov prijatelj.

***

Ja, s prijatelji so težave. Bližje kot so in bližji kot so, večje so težave. Ne zastonj je zato v obtoku tista (malo zguljena) cinična krilatica "O bog, čuvaj me pred prijatelji, pred sovražniki se bom že sam". Še zlasti velja to za politične prijatelje. To je dodobra skusil tudi sicer trpežni Zmago Jelinčič, ki je zelo odločno povedal, da bo Prijatelja, ki so ga (kot zagotavlja policija) zalotili s kufrom izsiljenega denarja, izključil iz stranke. Pa napoved ni veljala en cel dan. Kajti ko so ga po blamaži (ali sabotaži?) tožilke za krajši čas izpustili na svobodo, je imel ravno dovolj časa, da je pohitel k Plemenitemu in ga spomnil, da pravega prijatelja spoznaš v stiski. Pač, prava prijateljstva se ne pletejo zgolj na političnih piknikih in praznovanjih, ampak tudi ob bolj drznih, umazanih, nelegalnih in vratolomnih akcijah. Pravi prijatelj tega nikoli ne pozabi in, če tako nanese, na to spomni. A kakor koli, zjutraj je Plemeniti obrnil ploščo in pojasnjeval, da gre za zaroto. Kaj pa drugega!

No, sindrom političnega prijateljstva in prijateljevanja je v Sloveniji sploh obremenjujoč. Tako zelo, da je pravna država na resni preizkušnji. V tako majhni deželi, če že nismo vsak z vsakim v žlahti, smo vsaj v prijateljskih odnosih. Kar povzroči marsikatero nečednost ali prepir. Zato bi, če parafraziramo neko staro krilatico, lahko rekli, da se v Sloveniji v enem tednu zgodi več afer, kot smo jih sposobni v enem celem parlamentarnem mandatu prežvečiti. Pač, nekaterim v slovenski politiki se zdi, da je dan brez afere izgubljen dan. A ker afere niso pripeljane do epiloga, se vedno znova vračajo, vzniknejo in potujejo kot simptom po nevrotikovem telesu.

Eden takih prijateljev, ki ga bolj kot sebi privoščimo nasprotniku, je gotovo bivši zunanji minister in eden od apostolov osamosvojitvenega grala. Naivni in nevedni so ga že odpisali in rekli, da je z njim konec. Češ, sprijaznil se je s skromno pisarno, fikusom, tajnico. A Rupel je trpežen in je tudi zadnja ponižanja preživel. Nekoliko časa je res potreboval, da se je zopet postavil na noge, a sedaj je zato udaril v velikem formatu; v Sloveniji se je naselilo zlo, je patetično napovedal. Zlo komunizma. Komunisti so zopet na oblasti. Kar je res. Netočno je edino, da so zopet na oblasti. Mar niso vseskozi bili? Kdo pa je bil premier v prejšnji vladi? Kdo njegov zunanji minister? Rupel piše, da bivši komunisti dvigajo glave, da zopet naskakujejo oblast. Res je. Obstaja realna možnost, da Janša na naslednjih volitvah zmaga.

Morda pa se vrne že prej. Ne s pomočjo ulice, kot je pred časom napovedal, ampak preko trupla sedanje razpadajoče koalicije. Morda so sedanji koaliciji res šteti dnevi. Koalicija se je zaplezala, je brez koncepta, brez idej in brez pravih možnosti. To niso samo zlovešče napovedi nasprotnikov. To vse bolj glasno in vse bolj jasno ugotavljajo načelni podporniki. In Pahor naredi vse, da bi to koalicijo razdrl. Denimo ob vprašanju Barbare Brezigar. Barbari Brezigar je nepotrebno naštevati nove in nove grehe. Njena strokovna biografija je nasičena s politično motiviranimi posegi. Od Depale vasi, preko afere Berglund, klientelističnih in nepotističnih kadrovskih manevrov vse do zadnje serije izpadov. Deluje kot odvetniška pisarna ene politične opcije. Kar ni nenavadno, saj Barbara Brezigar ni v prvi vrsti toliko tožilka, ki je odšla v politiko (čeprav je tudi to), kot je političarka, ki je bila nameščena na vrhu tožilstva. Kar je uboj pravne države. Pomislite, kakšen absurd. Novinarka Mirjam Muženič, ki je profesionalno, nepristransko, kar so ji vsi priznavali, pokrivala zamejsko problematiko, je bila postavljena na hladno, ker je na evropskih volitvah nastopala (na napačni) listi za evropsko poslanko. O notranjepolitičnih temah se ni opredeljevala. Generalna državna tožilka, ki je nenehno v središču dogajanja neke politične in vrednostne opcije, se izpostavlja, pristransko arbitrira, navija, celo onemogoča normalno delo svojih podrejenih, pa je primerna. In premier ji zaupa.

Zato dejansko ni nobene afere Rupel in nobene afere Brezigar. Je afera Pahor. Pa morda afera SD. In v četrtek se bo pokazalo, ali tudi afera z imenom zmedena koalicija. Po vseh zapletih Pahor namreč še vedno razglaša, da Brezigarjevi zaupa. In seveda tudi Zalarju zaupa. Ter ju vabi na spravno srečanje v petek. Kot da bi bilo vodenje države newagevska terapevtska seansa z zdravilnimi kamni in pozitivnimi vibracijami. Zalar je doslej naredil dve napaki. Najprej je čisto na začetku mandata izrekel, da Brezigarjeva uživa njegovo zaupanje. Takrat smo zapisali, da ga bo glede na njen znani slog in reference zaradi te izjave še bolela glava. Drugo veliko napako je naredil nedavno, ko se je potem, ko je sama zavrnila vabilo na pogovor, odzval na njeno vabilo. In sedaj bo sam odločil svojo usodo. Če sprejme povabilo na spravno mašo, ki jo je predlagal Pahor, sam prevzema odgovornost za nastalo situacijo. A glej paradoks. Če bi Zalar predlagal in Pahor privolil v zamenjavo, ko je bil za to primeren čas (na začetku mandata), bi bilo to razumljeno kot zamenjava vrhovne državne tožilke zaradi njene spolitiziranosti, sedaj pa bo to v vsakem primeru politična zamenjava. Do četrtka je štafeta v rokah Pahorja. Zato si kupuje čas. Četrtek bo morda prelomni trenutek v koaliciji. Poudarek je na morda.

In prav zato so zanimive (sicer težko preverljive) informacije, ki curljajo iz doma slovenske demokracije, da v SD, kjer imajo zaradi molka ob osupljivih in nespodobnih Pahorjevih manevrih precej moralnega mačka in te zato, ko jih srečaš, prepričujejo, ti pojasnjujejo, ne da bi jih kaj vprašal, "na rahlo" preigravajo scenarij za The Day After Tomorrow. Kajpak za možnost radikalne rekonstrukcije vlade in koalicije. Koliko radikalne? Toliko, da bi nastala velika koalicija.

Ne vem, ali je takšen scenarij verjeten, čeprav je možen. Marsikaj bi se radikalno spremenilo. Edino ena stvar bi bila predvidljiva. Namreč novi zunanji minister. Kdo? No, saj veste. Hehe.