Predsednica senata je to obrazložila s tem, da so "znaki očitanega kaznivega dejanja nasilništva že opisani v kaznivem dejanju", zaradi katerega so bili storilci obsojeni.

To se mi zdi nelogično. Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti bi jim namreč lahko očitali tudi če ne še bolj v primeru, če bi "miroljubno", ne da bi kogarkoli fizično napadli, hodili po mestu s transparenti in vpili homofobna gesla. To pomeni, da je lahko nekdo obsojen za spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti le, če nekoga prebuta, vendar nazadnje ni obsojen zato, ker ga je prebutal, temveč zaradi kršenja človekovih pravic.

Takšna sodba pa je še bolj nelogična, da ne rečem krivična, če pomislimo, da Zmago Jelinčič v javnih nastopih redno in rutinsko spodbuja sovraštvo, nasilje ali nestrpnost. Ker pa po doslej znanih podatkih ni še nikogar (zaradi tega) prebutal, tudi ni bil za nič takega obsojen.

Ampak pustimo zdaj Jelinčiča in se osredotočimo na hierarhijo človekovih pravic in na podtone, ki nam jih take sodbe pošiljajo. Iz konkretne zadeve lahko sklepamo, da je pravica do spolne usmerjenosti nad pravico do nedotakljivosti telesa da je torej večja vrednota. Če razmišljamo po civilni zdravi pameti, ne po pravniški, pridemo do naslednjega sklepa: izrečena kazen je bolj sankcija za razžalitev (na podlagi spolne usmerjenosti) oškodovanca kot pa sankcija za napad nanj. V bistvu je sodišče obsodilo politično nekorektnost do gejev, ne pa sam napad. Sporočilo? Geje lahko tepejo, ne smejo pa jih zmerjati. No, natančneje: zmerjati geja je družbeno bolj nesprejemljivo kot pa ga tepsti.

Kako je lahko prišlo do tega, da je zmerjanje postalo hujše kaznivo dejanje od fizičnega obračunavanja? To je še tem bolj presenetljivo, saj po eni strani nenehno poslušamo svarila proti sovražnemu govoru (čeprav nič ne zaležejo), po drugi pa je zmerjanje v javni govorici skoraj povsem nesankcionirano, še več, je tako rekoč nagrajevano!

Slovenska javna govorica je prežeta z zmerjanjem, žaljenjem, omalovaževanjem, obrekovanjem, podtikanjem, vnaprejšnjim obsojanjem, netoleriranjem drugače mislečih (in živečih) in podobnimi oblikami nevljudnosti. Vse to so ponarodele, samoumevne, neopazne, skorajda že stilno normirane oblike sovražnega govora, s katerimi se govorci in naslovniki medsebojno uravnoteženo obkladajo.

A to za demokrate vključno s sodišči, očitno ni tak problem. Problem sovražnega govora je v tem, da je nezaželen in opažen, simbolično prepovedan in včasih celo sodno sankcioniran največkrat v primerih homoseksualcev in pravic, ki bi jim jih kdo utegnil odreči.

Primer: Sovražni govor je, če Cukjati reče, da je proti istospolnim porokam. Ni pa sovražni govor, če nekdo reče, da je Cukjati iz 19. stoletja.

To je bilo evidentno med sramotno razpravo o družinskem zakoniku. Sramotno zato, ker je bila zreducirana na irelevantne, zgrešene argumente in predvsem žalitve s strani tako zagovornikov kot nasprotnikov istospolnih porok in posvojitev. V vsej tej debati sem slišal en sam glas razuma in še to post festum, v sredinem Delu. Dr. Rok Svetlič je v pravni ekspertizi opozoril, da je pomanjkljivost novega zakonika v tem, da predlagatelj ureja institut hetero- in homoseksualne zakonske skupnosti znotraj istega člena in ju s tem izenačuje kar kaže na nespoštovanje do vrednostne orientacije tistih, za katere je tradicionalna zakonska skupnost posebna in pomembna vrednota v zasebni sferi, v katero se je nedopustno vmešala država.

Mnenje je dragoceno zato, ker opozarja, da enakopravnost ni isto kot enakost in da neenakost ne izključuje enakopravnosti vendar na način, ki istospolno orientiranim ne odreka pravice do institucionalizacije zakonske zveze in pravic, ki iz nje sledijo.

Nasprotniki istospolnih zvez niso znali argumentirano povedati, zakaj so proti. Jaz osebno sicer nisem proti, pa vendar se mi zdi, da vem, kaj jih pri vsem skupaj moti. Moti jih to, da družba, država, vlada namerava istospolno orientirane obravnavati kot ljudi s posebnimi pravicami simbolično posebnimi, ne toliko pravno posebnimi. Problem človeške netolerantnosti do spolno drugačnih in njihove formalnopravne neenakopravnosti, prikrajšanosti, je mimo zaukazane politične korektnosti in počasi napredujočega sprejemanja zanihal v drugo skrajnost sicer dobronamernega, legalističnega favoriziranja, celo privilegiranja.

Da bi popravili stare krivice, smo namesto hladne, brezosebne, racionalne pravičnosti do drugačnih dobili posebno naklonjenost, morda celo dvojna merila, veljavna glede na človekovo spolno orientacijo.

Samo tako si znam razložiti, zakaj je človek, ki je pretepel geja, obsojen za kršenje človekovih pravic, nekdo drug, ki je pretepel hetera, pa za nasilništvo.