Ko je ta odvrnil, da se je pripravljen zadovoljiti že z eno samo slovensko junaško pesmijo, je kandidat bruhnil v smeh in nevednega profesorja poučil, da ni nobene, saj slovenske junaške pesmi še niso napisane. In Juga se je krohotala.

Potem pa nekega lepega dne slovenska smučarska tekačica Petra Majdič s petimi zlomljenimi rebri in zrakom v pljučih junaško priteče do olimpijske medalje in postavi pod vprašaj številne prevladujoče stereotipe o ljudeh, ki živijo med Trdinovim vrhom in Karavankami. Še do včeraj smo denimo veljali za družbo, v kateri ljudje radi hodijo v hribe, še raje pa na bolniško, zdaj pa imamo šampionko, ki je pobegnila z intenzivne nege. Človek, ki je gledal njen požrtvovalni nastop, je nedvomno dobil občutek, da v Sloveniji živijo ljudje, ki v službo hodijo s pljučnico, novo in staro gripo, počeno lobanjo, meningitisom in še mnogo hujšimi nadlogami. K nam bodo tako že kmalu začeli prihajati turisti, ki bodo pričakovali, da jih v Ljubljani postreže natakar s pravkar zlomljeno nogo, da jih na letališče odpelje taksist z globoko odprto rano in da jim hotelsko sobo počisti tuberkulozna sobarica.

Po novem je na glavo postavljeno tudi vsesplošno prepričanje, da na sončni strani Alp živi skrajno polarizirano ljudstvo, ki bi se na smrt sprlo tudi pri vprašanju, kakšne barve je zelena solata. Ob Petrinem uspehu je med njim namreč zavladalo takšno enoumje, kakršnega bi se ustrašil celo Kim Il Sung. V bronasti zmagi združeni grimsiči in potrčki zadnje dni pač ustvarjajo vtis, da bi bili pripravljeni tiste edine tri uboge mandeljce, ki še niso pozdravili kompleksov iz osnovnošolske telovadnice in so se zato v svojem značilnem antišportnem duhu cinično obregnili ob Petrin uspeh, po hitrem postopku poslati na Goli otok. Neverjetno, pa vendar resnično, a dva milijona ljudi, ki so bili zaradi treh kužkov pred tem kar štirinajst dni na dveh milijonih nasprotnih si bregov, se zdaj do najmanjše podrobnosti strinja, da je Petra Majdič naredila najbolj junaški podvig v zgodovini olimpijskih iger.

Še več, ko je Petra svoje zadnje atome moči porabila za tisti nepozabni zmagoslavni dvig rok ob prihodu v cilj, je naša družba doživela svojo prvo pravo kolektivno katarzo v zgodovini. Vsem skupaj so se nam namreč sočasno orosile oči, nekako tako kot nekaj dni pozneje tetama Fridi in Marti, ko ju je njuna sveže srebrna nečakinja Tina Maze po televiziji pozdravila neposredno iz ciljne arene.

Celo z državnim odlikovanjem tokrat ni bilo nobenih težav. Po tukaj veljavnem prepričanju je končna dobitnica zlate olimpijske kolajne, norveška tekačica Marit Björgen, tako in tako zgolj tragična junakinja, ki bo svojim vnukom pravljico o tem, kako je nekoč za slabi dve sekundi prehitela dekle s petimi počenimi rebri, težko prodajala kot zgodbo o uspehu. Moralno in simbolično je na najvišjo olimpijsko stopničko stopila pač naša Petra in to je bilo tako zelo očitno, da je to brez težav uvidel celo športno nepodkovani predsednik države Danilo Türk. Majdičeva je tako zanj zlata, Ertl je srebrni, boj za bronasto odličje pa verjetno še poteka.

Petri Majdič, ki so jo forumaši hitro oklicali za prvo slovensko predsednico, tako za popolno spodnašanje nečednih temeljev naše družbe manjka le še poolimpijsko rušenje mita vseh naših mitov - mita o skoposti. Ta se je že izkazal za presneto trd oreh in nazadnje si je zaradi njega polomil zobe naš zlati olimpijec Primož Kozmus. V svojem sizifovskem boju za dosmrtno mesečno rento se je namreč zaletel ob visok zid varčnih slovenskih davkoplačevalcev, ki Primožu kljub njegovim uspehom niti pod razno niso bili pripravljeni odstopiti svojih denarčkov. Zato bo prav zanimivo opazovati, ali se bodo ob Petrini morebitni želji po takšni finančni nagradi strnjene dvomilijonske navijaške vrste čez noč spet postavile v tradicionalno bojno formacijo in se medsebojno na smrt stolkle zaradi tistih gromozanskih 0,02 evra, kolikor bi lahko odslej naša diamantna bronasta olimpijka vsako leto stala posameznega navijača.

A če ob vsesplošnem navdušenju katarzični navijači vendarle razprejo svoje denarnice in Petro nagradijo z denarno podporo, ki bi ji tudi po koncu športne kariere omogočala nacionalne junakinje dostojno življenje, bo dokončno postalo jasno, da smo po njeni zaslugi od 17. februarja 2010 dalje tudi uradno vstopili v obdobje stilske in duhovne preobrazbe naše družbe, ki jo bo zato treba povsem na novo definirati. Prav lahko se namreč izkaže, da bomo zaradi Petrinega olimpijskega podviga po novem obveljali za družbo radodarnih in čustvenih ljudi, ki ljubijo in slavijo uspeh ter spoštujejo vrhunskost, delavnost, vztrajnost in požrtvovalnost svojih junakinj in junakov.

Zato bi veljalo razmisliti tudi o posebnem obeležju, ki nas bo odslej pa na veke vekomaj vidno spominjalo na Petro Majdič in njeno junaštvo ter nas ob tem vseskozi opominjalo, da zmoremo biti boljša družba boljših ljudi. Če bi ob vsem tem kakšen naš pesnik, recimo Jan Plestenjak, o Petri napisal še verz ali dva, pa bi morda dobili še prvo slovensko junaško pesem. In družbena preobrazba bi bila popolna.