Tako smo v tednu pred podelitvijo Prešernovih nagrad umetnikom dobili novega burkača iz vrste politikov, resda spet precej amaterske in patetične vrste. Že drugič v dobrem mesecu dni slišimo ministra, ki svoje ministrovanje razume ali kot od boga dano utelešenje Države, Pravičnosti, Poštenosti, Prava, ki bi z njegovim odhodom ugasnili na veke vekov, ali pa kot administrativno, s kolektivno pogodbo do konca mandata garantirano službico, pa naj delaš (ali ne delaš), kar hočeš. In ki ji mora, četudi se mandat prekine zaradi slabega dela ali resnih napak, slediti še leto dni plačanega počitka. To novo "etično" prakso, ko se minister, ki zagreši napako, sklicuje na pravno državo, oporeka odločitvam inštitucij, jim grozi s tožbami in enostavno pozabi, da gre za politične funkcije, kjer sta tako imenovanje kot razrešitev plod političnih, ne pa formalnopravnih ali strokovnih presoj, je začel Erjavec, a se je še pravočasno streznil in odstopil. Nadaljeval jo je Križanič, ki - zabavno, res - grozi s tožbo protikurupcijski komisiji, ki ga je obtožila suma korupcije, in zdaj se na pravo sklicuje še Pogačnik. Ministri tako zlorabljajo pravo za reševanje svojih napak, pri tem pa mirno uničujejo ugled nadzornih institucij, kot sta računsko sodišče, protikorupcijska komisija... Očitno so politično nepismeni, ne ločijo med politično funkcijo, ki je stvar političnega dogovora (razdelitve položajev v skladu s koalicijskimi dogovori), in med strokovnimi funkcijami, ki morajo biti zaščitene pred politično kuhinjo. Fantje bi imeli oblast, hkrati pa tako zaščito, kot jo imajo podrejeni strokovnjaki. In Pahor jih v tem podpira.

Tudi po Pogačnikovem mnenju je torej ministrska funkcija nekaj, kar lahko človek izgubi le, če mu sodišče dokaže krivdo, če ga stražnik odpelje v temnico in mu rabelj oddrobi glavo. O subjektivni ali objektivni politični odgovornosti pa nič.

A Pogačnik je odgovoren po več točkah, ne le zaradi očitnih tendenc despotizma, kot jih kaže ta njegova izjava o pravu. Objektivno odgovoren je, ker je njegovo ministrstvo enostavno naredilo preveč napak, zaradi katerih je umrl človek, in ker ves primer kaže, da je šlo za urejanje preko zvez in mimo pravil, za zelo nevaren vpliv lobijev, ki ves čas krnijo ravno delovanje pravne države. Preveč politikov, zdravnikov, pravnikov prostodušno priznava, da so pokojnika dobro poznali, da ne bi bilo jasno, zakaj so postopki tekli v nasprotju s strokovnimi mnenji. In ravno ker so ga tako dobro poznali, še toliko bolj čudi, da so s svojim ravnanjem stregli njegovim očitno zelo resnim psihičnim težavam. Upam, da vsaj intimno čutijo tudi svoj del odgovornosti za tragedijo.

Še preden so se ti psi pred štirimi leti lotili Stanislava Megliča, so v Tivoliju ubili psa, kasneje pa napadli še inštruktorico v zavetišču. A začuda je moral Meglič na sodišču tako rekoč dokazovati, da so psi grizli njega in ne on njih. Štiri leta je trajal postopek (tudi zato, ker je vmes Baričevičeva partnerica umrla), v katerem se je ves čas skušalo minimalizirati fizične in psihične posledice napada, in ta postopek še vedno ni končan.

Da, psi so imeli dobrega odvetnika. Tako dobrega, da ogrizeni človek v štirih letih ni dosegel še ničesar, postopki za vrnitev psov lastniku pa so potekali s pravnimi zvijačami in hitrostjo, ki jo običajni slehernik na naših sodiščih ne bo dočakal še sto let. In na koncu je ministrstvo odločitev sodišča z ad hoc komisijo obrnilo v lastnikov prid. Tukaj je res nekaj narobe s Pogačnikovo pravno državo...

Zakaj se psov po napadu na človeka ni takoj uspavalo, tako kot v osemindvajsetih podobnih, a tudi veliko manj hudih primerih v minulih treh letih? Ali vsaj za vedno razselilo? Toliko stroškov, toliko vpletenih državnih ustanov za zares nevarne pse in tako malo skrbi za na stotine prekrasnih živali, ki jih morajo po zavetiščih vsak dan usmrtiti, ker enostavno ni denarja za njihovo vzdrževanje - a ni tudi s to ljubeznijo do živali nekaj hudo narobe?

Kajti treba je znova in znova zaradi naraščajoče histerije ponoviti: ni nevaren pes, nevaren je lastnik, ki spodbuja ali ne obvladuje njegove agresije. Več psov si nabavijo le ljudje s psihičnimi težavami ali tisti, ki služijo s pasjimi boji, zato mora pogoje za njihovo posedovanje, ker gre za javno varnost, določiti država. Pogačnikova trditev, da se država nima pravice vpletati v to, kar se dogaja za štirimi stenami, je smešna, kajti imeti bombo v stanovanju pomeni ogrožati tudi sosede, gre za javni interes; enako kot mora država zaščititi živali, če jih lastnik za štirimi stenami zlorablja.

In za konec, Pogačnik mora odstopiti še zaradi nečesa: zaradi že kar strašljivih metod obračunavanja z novinarji. To, kar se dogaja kolegici Tatjani Pihlar, ker je dosledno, kritično in visokoprofesionalno poročala ne le o psih, ampak tudi o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, kjer Pogačnik ravno tako ravna skrajno sporno, že meji na paradržavo: tisto, česar za utišanje kritičnih novinarjev ne smejo početi na ministrstvu za kmetijstvo, počnejo zunanji sodelavci, seveda brez javnosti dostopnih pogodb ali drugih dokazov o najemu. Trditev direktorja piarovske agencije Dialog, Branka Voduška, češ da kolegico obrekuje v dogovoru z ministrstvom za kmetijstvo (kar je slednje seveda zanikalo) in da dela zastonj (agencija za piar, ki dela zastonj?!), nas mora zelo skrbeti. Na ministrstvu naj bi se pred časom šušljalo o pogodbi za zunanjega piarovca v višini 18.000 evrov, potem je vse potihnilo. Vodušek dela za Perutnino Ptuj - ne zastonj, za plačilo. Hm. Zanimivo. Obvod?

Zdi se, da gre za smrtno nevarno prakso tudi zunaj veterinarskih zadev: prakso, ko skuša država vplivati na medije z "legionarji". Ti pa "streljajo" ne le v neupogljive novinarje, ampak pohabljajo že tako precej hiravo avtonomijo medijev in s tem demokracijo; kaj bi se zgodilo z novinarko, če bi namesto Alija Žerdina funkcijo opravljal kakšen podrepnik? Pahor mora torej zares ravnati racionalno in kar najmanj čustveno. Pozabiti mora na to gomoro, ki jo je, kot pravi, osebno poznal, in ravnati racionalno. Za spremembo.