Je tudi pri psih treba upoštevati olajševalne okoliščine? Bi bulmastife Zore Roter, ki so pred štirimi leti v Ljubljani napadli Stanislava Megliča, humano usmrtili, če bi eden od njih bolje zadel s čekani nesrečnikovo arterijo? Pa saj ga ni ubil. Pes ni kriv, ker je žival. Saj ni hotel, saj ni mislil. Pasje klanje ni premeditirano dejanje, ker žival ne ravna po svobodni volji, temveč nagonsko. Takega dejanja po eni strani ne dojemamo enako kot človeški no, človekov zločin (pa saj tehnično gledano res ni), po drugi pa pse potem vendarle tretiramo kot ljudi, ki jim civilizirana družba niti za najhujša, še tako nečloveška kazniva dejanja ne grozi z usmrtitvijo.

Predstavljajte si, da bi nekdo nek človek, mislim  iz kakršnegakoli motiva napadel človeka, ga skoraj ubil, ga pohabil, mu povzročil neizmerne bolečine. Seveda ga ne bi usmrtili, ker to pa res ne bi bilo humano. Niti ob pravičnem sojenju. Toda recimo, da bi ga ekipa psihologov v nekem zavodu potem par let opazovala in opazila znake izboljšanja, možnosti resocializacije, reintegracije v družbo. Tako bi se nazadnje odločili, da ga vrnejo mami, ženi ali komu že samo na kratki ketni naj ga drži in ga ne izpusti z dvorišča.

Ali z drugimi besedami: zakaj imamo preveč humane zakone za podivjane živali? Če pes napade človeka in ga tako hudo poškoduje kot v omenjenem primeru, naj ga usmrtijo brez pardona. Saj je samo prekleti podivjani pes. In zaradi mene se tudi ni treba posebej truditi s humanostjo. Saj ni človek! Naj mu dajo hitro učinkujoč strup v izdatno porcijo pedigree pala. Naj ima cucek svojo zadnjo večerjo.

In ta humanost! Koliko svinjam vsako leto, ko so koline, prerežejo goltanec pa še kaj dobrega imamo od tega (za razliko od psov)! In koliko volkov in medvedov smejo legalno postreliti lovci seveda z žegnom ministra za koline, pardon: veterino, pardon: kmetijstvo! , če si nagonski nesramneži drznejo uveljavljati pravice, ki jim jih daje privilegiran položaj v prehranjevalni verigi, na račun ubogih ovčk v stajah na Volovji rebri! (To je tam, kjer ne bo vetrnih elektrarn, ker bi se lahko uboge siničke zaletavale v propelerje.)

Človekov odnos do živali je čudaški. Po eni strani nekatere množično gojimo samo za to, da jih lahko dnevno pobijemo na milijone, da bi se z njihovim mesom prehranili in si iz delov njihovih teles naredili oblačila in accessories. Po drugi strani pa si spet drugih živalih, ki jih imamo ob sebi za lastno veselje, ne upamo usmrtiti, kadar se kakšni od njih tu in tam slučajno priskuti nenaravno življenje med ljudmi in z ljudmi in se nasilno upre.

Kaj naj s takšno živaljo naredimo? Izpustiti v divjino je ne moremo, ker divjine sploh ni več. Pa tudi če bi bila, v njej ne bi preživela. Kaj torej? Fentat! Ali je današnja družba res tako pomehkužena ali pa se temu morda lepše reče razumevajoča, senzibilna? , da bi bilo preveč nečloveško fentati prekletega podivjanega psa, ki je skoraj ubil človeka? Že po prvem poskusu? Ali je živalsko življenje res takšna vrednota, da moramo izključiti možnost, da bi ga lahko ubili po krivici, če bi se prekleti podivjani pes slučajno bil sposoben rehabilitirati?

Kadar vidim eksotičnega psa, pa naj gre za gnusnega bulmastifa na robu živčnega zloma ali za srce parajočega pekinezerja z dežno pelerinco, vedno pomislim: kaj vendar in predvsem zakaj! so ljudje počeli s predniki nesrečne mrcine, da so volka spremenili v nekaj takega! Podobno je britanski pisatelj Anthony Burgess, avtor Peklenske pomaranče, nekoč pripomnil o Francozih: "Nekaj mora biti globoko narobe z ljudmi, ki so besedo 'aqua' spremenili v 'o'."

Z ljudmi, ki imajo bulmastife in pitbule, mora biti nekaj narobe. Še tem bolj mora biti nekaj narobe z ljudmi, ki imajo po več bulmastifov in pitbulov. Že to, da ima človek dva, tri, štiri čivave, pudlje, hrte ali terierje, je skrajno čudaško, da ne rečem asocialno. Živeti s krdelom psov? No, ne bom nič pripominjal, ker to vsaj ni nevarno za okolico (če že zna biti za koga moteče).

Toda imeti štiri bulmastife, štiri primerke tako gnusne in predvsem tako nevarne in strašljive pasme je tako bolno, da bi si to upal povedati človeku naravnost v obraz! Kaj pa je v vas, da imate te pse, bi vprašal, in česa vam manjka? Imeti štiri bulmastife in jih sprehajati po ulici ni samo ogrožanje varnosti ljudi, temveč je tudi nasilje nad človeškim okoljem. Dovolj je to samo videti.

Žal in na srečo pa nisem nikoli poznal in nikoli srečal nobenega lastnika štirih ali vsaj treh bulmastifov. In jih očitno tudi zlepa ne bom.