"Evropska ljudska stranka obžaluje podelitev odlikovanja nekdanjemu načelniku tajne službe v Sloveniji, kar je podobno, kot če bi odlikovali nekdanjega vodjo Stasija v Vzhodni Nemčiji."
Vodja poslanske skupine EPP v evropskem parlamentu Joseph Daul
***
"Mladi smo bili vedno najbolj revolucionarni in na nas leži naloga, da naprej razvijamo našo samoupravno socialistično družbo, da jo gradimo na revolucionarnih temeljih, temeljih marksizma."
Komisar brigade Janez Janša v Biltenu Avnoja 77
***
Ko je decembra lansko leto prijatelj slišal zgražanje vodje frakcije EPP-DS v evropskem parlamentu nad odlikovanjem, ki ga je Türk podelil akciji Sever in osebno tudi Ertlu, češ saj to je, kot bi odlikovali vodjo vzhodnonemškega Stasija, je prasnil v smeh, rekoč: "Saj ti so še večji bebci kot naši!" No, glede na izrečeno bi res lahko tako trdili, a v resnici je moj prijatelj prestrog. Ljudje kot je Daul nimajo pojma o Sloveniji in dogajanjih okrog nas. Tako pač je. Smo majhni, premalo zanimivi. Nismo popek Evrope. In tudi Daul ni popek evropskega uma. Zato dobijo "plonklistke" in ključno vprašanje v politiki je, kdo te plonklistke piše, ne kdo jih uporablja. In kdo jih piše? Kajpak naši. Zato se ne gre čuditi, ko pa je denimo v prejšnjem mandatu sedela v EPP klopeh skupaj s Peterletom Ljudmila Novak, ki se je svoj čas pohvalila, da je k demokratizaciji in osamosvajanju prispevala tako, da je v tistem času rojevala otroke. Ko sta Lojze in Ljudmila pripovedovala okrogle in špičaste o Sloveniji, so se njuni zahodni kolegi resnično morali zgroziti, kje sta morala živeti in kakšno torturo sta po sreči in naključju preživela. Pa tudi sami evropski poslanci imajo kar nekaj težav s pojmi. Denimo z definicijo totalitarnih režimov. Tako je tudi slovita obsodba totalitarnih režimov evropskega parlamenta strel v prazno glavo. Samopoškodba.
Družboslovci danes ločijo med tremi generalnimi kategorijami režimov: totalitarnimi, avtoritarnimi in demokratičnimi. Med njimi so mehki prehodi, a pomembne razlike. Politolog Merkel v široko sprejeti klasifikaciji loči med komunističnimi, fašističnimi in teokratskimi totalitarnimi režimi, ki imajo onkraj konceptualnih razlik skupno nekompetitivno okolje, z jasno ločitvijo med politično elito kot brezprizivnim nosilcem družbene (politične) moči in marginalizirano večino. Regulacija razmerij je nasilna, pravni sistem in mediji so popolnoma instrumentalizirani, neodvisna znanstvena in umetniška produkcija je onemogočena, meje so v obe smeri (ven in noter) zaprte za pretok ljudi in idej. Kultno se časti avtoriteto in genialnost voditelja itd. Takšni režimi so komunistični od stalinističnega do Pol Potovega, Hitlerjev nacionalsocialistični, v zadnjem času tudi še kakšen islamski teokratski režim. Širšo paleto zavzemajo avtoritarni režimi, ki so nekateri "z eno nogo" še ali že v totalitarizmu (t. i. pre/posttotalitarni sistemi), nekoliko blažji klasični avtoritarni sistemi, kakršni so bili v večini primerov evropski socialistični režimi, ter "mehka" varianta t. i. semiavtoritarnih sistemov, kjer še ni polne, kompetitivne demokracije, a so svoboda govora, izražanja, pretoka idej in ljudi relativno visoke, avtoriteta in hierarhija vodenja šibki. V korpusu demokratičnih režimov predstavlja mehak prehod iz (semi)avoritarnih režimov t. i. defektna demokracija, kjer je vzpostavljen ves ustroj demokratične družbe (kompeticija, pluralni medij, odprte meje…), a sistem uveljavlja znotraj demokratičnega univerzuma avtoritarne principe regulacije, vodenja, pritiska na sodišča, medije... Takšen sistem je bila denimo Tuđmanova Hrvaška.
Kje je bila Slovenija? Šla je skozi več faz od (post)totalitarnega sistema takoj po vojni do semiavtoritarnega režima v pretežnem delu sedemdesetih in skozi celotna osemdeseta leta. Po eni strani ni bilo formalnega demokratičnega ustroja, je pa bila relativno visoka stopnja ad hoc definirane svobode. Meje so bili odprte in zato so omogočale pretok idej v obe smeri. Sedemdeseta in osemdeseta so bila leta raznolikosti in nepredvidljivosti. Po eni strani je bilo (vsaj v osemdesetih) dovoljeno skoraj vse, hkrati pa si bil lahko vsak trenutek zaradi banalnosti sankcioniran in politično onemogočen. Umetniška in znanstvena produkcija ter mediji so bili kontrolirani, a hkrati je kontrola puščala na tisoč lukenj. Vsaka ideja je našla pot do ljudi. A le do tistih, ki so svobode želeli. Ne nazadnje so to zagotavljale odprte meje - v obe smeri. Edine resnično odprte v vzhodni Evropi. In ta ali ona ljudmila je lahko brez težav šla po Ramo ali kanto riža v Avstrijo ali po cenene cunje na Ponte Rosso. Spet drugi so šli čez mejo idejam, knjigam, glasbi, obzorjem naproti. In ne samo to. V sedemdesetih, osemdesetih pa sploh, je bila kulturna, filozofska, glasbena, filmska, knjižna ponudba v Ljubljani prav tako bogata kot drugod po Evropi. Evropa in svet sta prihajala v Ljubljano. Spomnim se, kako so me berlinski prijatelji nejeverno poslušali in gledali, ko sem jim v začetku osemdesetih pripovedoval, da sem bolj ko ne vse takrat kultne filme francoskega črnega vala, novega nemškega filma na čelu s Fassbinderjem, Schlöndorfom, Herzogom, Wendersom in celo z radikalnim Lotharjem Lambertom, ki so ga celo v Berlinu poznali le najbolj posvečeni filmofili, gledal že v Ljubljani. Da smo vse, kar se je takrat v družboslovju, humanistiki, leposlovju bralo v Berlinu, brali ali poznali tudi v Ljubljani. Da smo tudi takrat moderno džezovsko produkcijo hiše ECM spremljali kar sproti v ljubljanskem Unionu… Da smo, skratka, bili "in".
No, kakor kdo. Medtem ko s(m)o eni romali po evropskih prestolnicah, so drugi romali po poteh Avnoja. Medtem ko so eni prestrezali protirežimsko pljuvanje na punk koncertih, so drugi ob ikonografijah socialističnih tabornih ognjev peli "Druže Tito, mi ti se kunemo". Medtem ko so eni radikalno izstopali iz režimskih konvencionalnih okvirjev, so drugi ponosno vstopali v partijo. Eno, edino. Titovo. Pa da se ne bomo narobe razumeli, nič ni narobe. Izbira je bila svobodna. Zato težav nimajo tisti, ki se svoje "komunistične" preteklosti ne sramujejo, ampak tisti, ki bi radi redefinirali ne samo zgodovino, ampak tudi svoj C. V.
Si predstavljate? EPP Slovenijo tlači v totalitarno združbo, nekdanjega republiškega sekretarja za notranje zadeve enači s šefom zloglasnega Stasija. Kakšna žalitev. Kdor kaj ve o teh stvareh, ve, da si takšne primerjave ne zasluži. Stasi namreč. In totalitarizem še manj.
Sprašujem se, kaj dela v EPP Miha Brejc? Zakaj ne pove, kako je dejansko bilo? Da je celo on, ki je spadal v posvečeno kasto prejšnjega režima (univerzitetni učitelj režimskega predmeta SLO in TO, varnostni častnik zaščitne enote komunističnega vodstva SR Slovenije, odlikovan s samostojno šifro v Udba.net…), lahko sistem jemal bolj tako, s kartami v roki in s figo v žepu. Precej globoko sicer. A vseeno. In ne zaradi svoje partijsko-varnostne kariere, ampak zaradi molka je karikatura, na kakršnih so se (z)gradile predstave in obsodbe slovenskega totalitarizma, pa obsodba Türkovega odlikovanja Ertlu, pa poimenovanja ceste po Titu. Morda bi on lažje pojasnil evropskim prijateljem, da Titova cesta ni zaradi nas, ampak zaradi njih. Zaradi janš, brejcev, jerovškov, gorenakov in podobnih. Peter Božič mi je malo pred smrtjo rekel: "Titova cesta naj bo navadnim ljudem v spomin na sladko-grenke čase, Janši in njegovim pa v opomin."
In res. Ko berem Janševa zgodnja dela, zgroženo vidim, da je mož beseda. Vse, kar je kot zavzet mladinec obljubljal, sedaj izvršuje. Družbo še vedno in vse bolj gradi na "revolucionarnih načelih". Čez nekaj dni bo vajo ponavljal v Državnem zboru.
