Ni bil ne dojenec ne starec, temveč mlad mož.

Ni bil ne trak ne našiv, temveč konopec.

Ni bil ne sprevod ne pretep, temveč pehanje.

Ni bil ne ljubezniv ne hudoben, temveč zdrahljiv.

Ni stal ne ležal, temveč se je hotel usesti.

(…)

Ni bila ne psovka ne norčija, temveč nasvet v zvezi z obleko.

Raymond Queneau: Zanikanje (Vaje v slogu)

V Sloveniji obstaja velik problem. Problem zaupanja. Zaupanja v temeljne institucije in službe, ki definirajo državo in družbo. Z nekaj izjemami (denimo šolstvo) je razpadel ves sistem "javnega" zaupanja. In to je hudo, pravzaprav prehudo breme za normalno delujoč sistem. Družba, izpraznjena zaupanja, je nedelujoča, pasivizirana. Ob neizogibni skepsi in nadzoru je potrebna predpostavka izhodiščne institucionalne dobronamernosti, poštenosti. Če v temelju dvomimo o vsem, o vsakem dejanju, o vsaki odločitvi, je sistem popolnoma blokiran. A v Sloveniji je še večji problem kot sam razpad zaupanja dejstvo, da dejansko temeljne institucije niso vredne, si ne zaslužijo zaupanja. V prvi vrsti zaradi tega, ker se v mladi demokraciji ni vzpostavila jasna ločnica med sistemom in konkretnimi ter vsakokratnimi nosilci vlog. Do tega pride, ko se sistem postavi v vlogo nekritičnega zagovornika, ne pa doslednega nadzornika nosilcev institucionalnih vlog. V zadnjih dneh smo lahko to videvali v zdravstvu. Nenehno se prikriva tudi sprijenost v represivnih organih, tožilstvo se spreminja v malo večjo Fritzlovo domačijo. In v zadnjih dneh je na hudi, zelo hudi preizkušnji celo sodstvo. Kot ste spremljali, je nedavno prišlo do bombnega napada na sodnico Katarino Turk Lukan. Po napadu so začeli obsežno preiskavo, kar je nujno in neizogibno, saj ogroženi in prestrašeni sodniki ne morejo učinkovito izvrševati svoje funkcije. Vendar se je potem zgodilo nekaj, kar je po svoje hujše od tudi najbolj tragičnih sodnih zmot. Namreč, obsežno preiskavo je vodstvo ljubljanskega okrožnega sodišča izkoristilo za to, da so skušali urediti še nekaj vzporednih "nevšečnosti". Denimo, razkriti stike sodnikov z novinarji. Tako tudi neke sodnice z Dnevnikovim Rokom Praprotnikom. In to na protizakonit način. Si predstavljate? Sodišče se poslužuje nezakonitih postopkov, da bi naredilo "mafijski obračun" z nadležnimi novinarji in mediji. Zadeva pač ne more biti in ne bo pometena pod preprogo. Neodvisno od tega, kaj bo pokazala notranja preiskava. Sedaj je na moralni preizkušnji celotno sodno občestvo. Če strokovno preživi človek, ki je to zakuhal, bo sodstvo skupaj s sodniki zapravilo še tisto malo javnega ugleda in zaupanja, kar jim ga je ostalo.

No, najnižjega zaupanja pa so po najrazličnejših empiričnih preverjanjih vselej deležni politiki in politika sploh. Upravičeno. Iz dneva v dan, iz koraka v korak so njihova dejanja bolj bizarna, bolj nebrzdana. Realitetna kontrola pa vse manjša. Pač, politika si z močjo, ki jo poseduje, naroča konstrukcijo všečne podobe. Če kje, potem v politiki ni prav nič več pristnega. Politika je potvorjena kot obraz pokojnega pevca Jacksona. Odstopanj je komaj kaj. Politiki jemljejo svojo funkcijo kot legitimacijo vsakršne kompetentnosti. Zato vedo, da je njihovo mesto vselej v prvi vrsti. Pa naj bo maša ali znanstveni posvet, naj bo cirkus ali svečana akademija, naj bo nogometna tekma ali odprtje nove zdravstvene ustanove. Vedno. In če empirično bistvo ne ustreza zaželeni javni podobi, se politika loti rekonstrukcije. Ne rekonstrukcije lastne podobe, ampak javnosti. Kupi "brezplačnike", lobira v "plačnikih". Tudi volje ljudstva ne prepušča naključju, ampak jo tvorno kreira. Saj se spomnite, kako so Janševo SDS ujeli pri organiziranem glasovanju. Nerodna reč? Niti ne. "Tehnika to dopušča," so pojasnili. In danes se ve, da so praktično vsa nevzorčna glasovanja na medmrežju ali odprtih telefonskih linijah organizirana. Politiki si kupujejo javno podobo, lepe obraze kot sezonske abonmaje v teatru. "Zakupijo" medijski prostor za izlivanje svojih globokoumnosti, ki jih pomagajo kreirati različni poklicni copywriterji, preko najemnih medijskih dninarjev obračunavajo z nadležnimi posamezniki… Ni toliko problem, da so to dogaja, ampak da se to dogaja skoraj brez razlike.

Pred časom sem bil po nemarnem postavljen v središče nekega nedogodka. Namreč, Liberalna akademija je ob 20. obletnici prelomnega 13. kongresa ZSMS organizirala konferenco z naslovom "Kako danes živi duh liberalizma?". Na listi sodelujočih sem se, ne da bi bil vprašan, pojavil tudi sam. In ko sem ugotovil, da lista udeležencev ne obeta avtonomnega in kvalificiranega diskurza civilne družbe o takratnem času in današnjih refleksijah, sem se odločil, da se posveta ne bom udeležil. Predsedniku LA Darku Štrajnu sem svoje zadržke pojasnil in uradno ostal pri lakonični interpretaciji, da je zasedba tako heterogena, da ne rabim biti še jaz zraven. Brez pompa. No, zaradi različnih motivov se je nekaj tednov po samem "nedogodku" začelo pisariti o tem. In nazadnje se je oglasila (v zadnjem Objektivu) še Katarina Kresal s svojo interpretacijo. Ker je pomešala nekatere temeljne stvari in se poslužila celo laži, češ da sem pogojeval ali jaz ali g. Pezdir, česar ona ni mogla sprejeti in je tako prišel na konferenco Pezdir, je treba nekatere stvari pojasniti. Pezdir je bil med vsemi neoliberalci ena najslabših izbir. Ne toliko zaradi samih idej kot zaradi sloga, ki ga prepoznavno goji. Na najbolj "neposreden" način prodaja sicer splošno razširjeno neoliberalno tezo o tako rekoč delavskih in sindikalnih krvosesih, ki so v breme ubogih delodajalcev. In še marsikaj drugega, kar se dobro poda v format Piramide, Žarišča, Kmetije, ne pa na konferenco, na katero sem bil povabljen. Navsezadnje, v skladu s tezo Kresalove o dopuščanju različnosti bi potemtakem bilo čisto spodobno in smiselno, če bi na konferenco povabila tudi Jelinčiča. No, z g. Pezdirjem nimam nobenih "odprtih računov", ne sprejemam pa njegovega vulgarnega sloga. Liberalizem pač ni samo vprašanje idej, ampak tudi vprašanje sloga. Iste, za nekoga sprejemljive, za drugega bogokletne ideje je mogoče izgovoriti na 100 načinov, obstaja pa 101 način, ki ni sprejemljiv. Se ga ne sprejme, se ga ignorira. A Pezdir ni ključni problem. Sam sem podvomil najprej in najbolj o aktivni prisotnosti Kresalove. To je zamolčala ali pa so njej zamolčali. Za nastop na takšni konferenci je nič ne avtorizira. Ni bila akter v tistem času ali oseba, ki bi v aktualnem času, preden se je to podalo k imidžu predsednice LDS, postavljala javna vprašanja čemer koli in javno zastavljala svojo besedo za kar koli. Njena kvalifikacija, da je političarka in predsednica stranke, je bila zato zborovalcem v breme, ne v korist. Če bi udeleženci bili pripravljeni iskreno odgovoriti, bi v velikem številu pritrdili moji tezi. Da ne bo nesporazuma. Nobene averzije do Kresalove ne gojim. Ministrsko funkcijo opravlja dobro. Bolje kot večina njenih predhodnikov. A to je ne avtorizira za nastopanje in celo izrekanje vabil na tovrstne konference. Sicer pa je imela LA težave z vpletanjem stare LDS že od vsega začetka. Ko se je pred leti pisalo ustanovne akte LA, sem podvomil, da je smiselna organska naveza in celo obljubljanje suporta LDS. Ko sem dvom izrekel, so se odnosi med LA in mano prvič in kasneje še nekajkrat ohladili (Štrajn pravi, da je Miheljak nikoli včlanjeni trikrat izključeni liberalni akademik). Sedaj je potencialni pritisk na LA dvojen, ker se očitno bije boj med dvema naslednica stare LDS za LA kot plen.

A kakor koli. Nemci pravijo, da si modo lahko kupiš. Slog moraš imeti.