V komentarjih Obamove izjave me je bolj od predmeta komentiranja presenetilo neizgovorjeno pričakovanje, da bo Obama naslednje volitve izgubil. Komentatorji so namreč govorili o možnosti umika ameriških sil iz Afganistana "v naslednjih štirih letih". Videti je, da je Obama že odpisan. Kdo bi si bil mislil, se je minuli teden spraševal William Pfaff, da bo leto dni po izvolitvi Obame ameriška zunanja politika še v slabšem stanju, kot je bila v zadnjem Bushevem letu?

Tista "štiri leta" so zanimiva še drugače. Tudi če bi govorili o osmih letih, bi bilo zanimivo. Ameriški generali - in, predstavljamo si lahko, vojaško-industrijski kompleks ter nova industrija, ki živi od terorizma - namreč nočejo niti govoriti o časovnih okvirih. Hočejo odprt proces, svobodo delovanja, ne pa, kot pravijo, zvezanih rok. Očitno je, da se v vrhovih ameriške oblasti dajejo in da je od odločitve, kaj bodo storili v Afganistanu, odvisna usmeritev tako notranje kot zunanje politike ZDA. Ta pa za zdaj posredno in neposredno še vedno zadeva ves svet. Dogajanje v Afganistanu je v veliki meri zrcalo, v katerem si ogledujemo ameriško politiko.

Francoski zunanji minister je nedavno izjavil, če ga smem svobodno citirati, da je afganistanski predsednik Karzaj sicer lopov, vendar je naš lopov. Gospod Kouchner je ob tej priložnosti govoril kot ata Oman. Američani govorijo drugače. Zunanja ministrica Clintonova z resnim obrazom poziva Karzaja, naj počisti s korupcijo, in ga poučuje, da je ob nastopu novega predsedniškega mandata njegovi vladi dana priložnost, da deluje "odgovorno" in pokaže "otipljive rezultate, ki bodo izboljšali življenje ljudi".

Tole z izboljšanjem življenja ljudi je smela izjava. V resnici je vojna v Afganistanu poslabšala življenje večini Afganistancev in marsikateremu Američanu. Je pa tudi izboljšala življenje nekaterih posameznikov, ki v okupacijski državi in njenih satelitih živijo od vojaško-teroristične industrije, v okupirani pa sodelujejo z okupatorjem. Ampak lepota izjave Clintonove o izboljšanju življenja Afganistancev je v tem, da seveda ni merila na kvizlinge. Gotovo je imela v mislih običajne ljudi in pri tem najverjetneje niti ni bila cinična. Izboljševanje življenja ljudi po svetu je namreč cilj in predmet ameriškega poslanstva. Uradno in po božji volji.

Nerodno je, da ta prizadevanja ZDA v zadnjih časih praviloma vzamejo življenje več običajnim ljudem, kot jim ga izboljšajo. Pravkar sem prebiral statistiko o civilnih žrtvah vojn v današnjem svetu. Preliminarni rezultati študije kažejo, da se med civilnimi žrtvami vojne zmanjšuje delež tistih, ki so bili izbrana in hotena tarča vojaške dejavnosti, zvišuje pa odstotek tistih, ki se jih katalogizira kot kolateralne žrtve. Število teh spotoma pobitih ljudi, merjeno v absolutnih številih, se je od začetka tega desetletja (ali stoletja ali tisočletja) povečalo za dvajsetkrat. Upal bi si trditi, da so za velik del tega skokovitega napredka zaslužne ZDA s svojimi vojnami v Iraku, Afganistanu in Pakistanu. (Če dodamo še dosežke zavezniškega Izraela, si drugi verjetno ne morejo več lastiti kaj dosti zaslug.) Morda bi pa ZDA lahko prispevale k izboljševanju življenja ljudi s tem, da bi jim pustile živeti?

A naj se vrnem k izjavam Clintonove. Afganistanci, ki jim je vojna v njihovi državi izboljšala življenje, so v precejšnji meri prav tisti isti ljudje, ki bi jih prizadel boj proti korupciji, h kateremu kliče zunanja ministrica ZDA. Skorumpiranci so, kot je videti, povečini ameriški sodelavci in zavezniki. A ne gre le za to, da imajo ZDA skorumpirane kolaborante. Gre tudi za to, da sta jih skorumpirali ali ustvarili pogoje za korupcijo prav ameriška vojna in okupacija. Zadeve so prišle tako daleč, da sta koruptivno bogatenje in gospostvo lokalnih kolaborantov spodjedla že tako pičlo legitimnost okupacije in da bi se ZDA, da bi si povrnile ali pridobile nekaj verodostojnosti, brez katere okupacija niti kratkoročno ni vzdržna, morale odpovedati lokalnim zaveznikom in sodelavcem.

Če bi ZDA s protikorupcijskim bojem v Afganistanu mislile resno, bi se ga lotile same in ga ne bi nalagale svojim skorumpiranim kolaborantom. Ukrep bi bil sila preprost: odpustili bi jih iz služb ali jih nehali financirati. Vzemimo za zgled brata kabulskega predsednika, Ahmeda Valija Karzaja. Tega Karzaja, ki je sicer visoki politični funkcionar, se sumi pomembne vloge v cvetoči trgovini z drogami in v sumljivih varnostnih poslih. Gospod je tudi na plačilni listi Cie. Če bi se ZDA res hotele postaviti proti korupciji, bi mu odpovedale pogodbo.

Ampak tega ZDA ne morejo narediti, če se ne umaknejo iz Afganistana. Sodelovanje s takimi tipi je namreč celo za ameriško vojsko (kaj šele za okupatorske civilne inženirje) vprašanje preživetja. Dobesedno. Za zagotavljanje lastne varnosti, za varnost golih življenj svojih pripadnikov, ameriška vojska namreč kupuje in drago plačuje storitve varnostnih poslovnežev, koruptivno povezanih s kabulskim marionetnim režimom, in plemenskih poglavarjev, ki razpolagajo s svojimi dobro oboroženimi vojskami. (Enako velja za druge omembe vredne članice Nata, ki sodelujejo pri afganistanski raboti.) Te milice in zasebne vojske varujejo najmočnejšo vojsko na svetu. Temeljni pogoj okupacije Afganistana - preživetje in mobilnost okupatorske vojske - je odvisen od motnih poslov z bolj ali manj kriminalnimi elementi, ki posnemajo smetano vojnih dobičkov. ZDA bi ravnale nespametno, če bi se začele bojevati proti korupciji v Afganistanu. Naj gredo raje domov.