Tisti en zid, ki ga je bilo treba podreti, da bi zgradili nešteto novih, je seveda berlinski zid. O njem se je ta teden veliko govorilo. O vseh novih zidovih se govori malo manj. Zakaj? Berlinski zid je bil protidemokratični zid. Novi zidovi so proti-protidemokratični, torej demokratični. Zakaj naj bi demokratično svobodozidarstvo dobromisleče ljudi navdajalo z nelagodjem?
Predstavljam si, da bi kdo utegnil dejati, da zato, ker na demokratične zidove pada senca berlinskega zidu. In kdor bi razmišljal tako, bi najverjetneje tudi razložil, da je to pač še en dokaz več, da s komunizmom še nismo dokončno obračunali. Če nič drugega, njegov ideološki duh še vedno straši po svetu, meša glave in moti pogled. Sam mislim, da ne gre za to, da berlinski zid ne bi bil porušen do konca. Bil je. Mislim, da na pol zaznano nelagodje korenini v tem, da je politično gibanje, ki je neposredno pripeljalo do padca berlinskega zidu, sicer zmagalo, merjeno z lastnimi zahtevami in ideali pa je bilo neuspešno. Če vzamemo za merilo zahteve in ideale demokratične opozicije v poznem komunizmu, je svet, v katerega je pripeljala njena zmaga, zelo blizu negativni utopiji. Novi zidovi utegnejo biti neljub opomnik zmagovitega neuspeha.
Poglejmo na kratko nekaj tistih zahtev in kako je danes v našem postkomunističnem svetu. Najprej so tu svobodne volitve. V komunizmu svobodnih volitev ni bilo. V postkomunizmu pa smo priče zanimivemu razvoju. Velik mejnik so bile volitve leta 2000 v ZDA, ki so se končale tako, da je predsednika imenovalo sodišče. Mnogi govorijo s tem v zvezi o ukradenih volitvah, tehnično pa je prevzel oblast neizvoljeni predsednik.
Potem so priredili volitve v okupiranem Iraku. Farsa se je potencirala z organiziranjem volitev v okupiranem Afganistanu. Po goljufijah epskih razsežnosti in smrdljivi politični kuhinji je predsednika imenovalo sodišče. Imeli smo tudi vrsto volitev, ki so jih sparili z "barvnimi revolucijami". Potem smo imeli volitve v Palestini. Te so bile sicer korektno izpeljane, vendar volilci niso izbrali vlade po okusu tako imenovane mednarodne skupnosti in Izraela. Zato so jih mednarodne sile de facto izničile, Izrael pa je njihov izid skušal odstraniti z vojaškim napadom. To so skrajni primeri, ob katerih zbledi vse običajnejša korupcija in vse odločilnejša vloga denarja v volilnem procesu. Ob grobih sleparijah kakega Karzaja pozabimo na elektronske glasovalne stroje, kakršne so v ZDA začeli vpeljevati pod vladavino neizvoljenega demokratičnega predsednika, ki onemogočajo preverjanje oddanih glasov.
Volitve vse bolj postajajo poljubno sredstvo politične manipulacije in dominacije, njihovi rezultati pa čedalje bolj neobvezujoči. Smisel imajo vse bolj le še kot negativno glasovanje: kot glasovanje proti aktualni vladi. Pozitivnih izbir je vse manj. Politični negativizem lahko izrabijo politiki, ki ponujajo "alternativo". Ljudstvo lahko sicer večkrat spelješ na led kot osla, ne pa vedno znova in kar naprej. Ko takšni "alternativni" politiki pridejo na oblast - naj gre za malega Pahorja ali velikega Obamo - sledita bridko razočaranje in demoralizacija, ki ljudi napotujeta k volilni abstinenci.
Skratka, volitve kot temeljni mehanizem za vzpostavljanje odgovorne predstavniške oblasti radikalno izgubljajo pomen in smisel. V komunizmu so smisel imele - kot ideal. V praksi pa je komunistični volilni ritual imel dve prednosti pred današnjim stanjem: bil je cenejši ter ljudem ni mešal glav in jih čustveno angažiral.
Potem vzemimo človekove pravice in vladavino zakonov. V državah, ki so tako rekoč nastale na temelju boja za človekove pravice, zdaj napadajo ali dušijo pravice takih in drugačnih manjšin. Postkomunistične vlade brez izjeme sodelujejo tudi pri teptanju človekovih pravic po svetu. Irak in Afganistan sta najčistejša primera. Za pravice Palestincev velja enako. V njihovem primeru se dopuščanje kršenja človekovih pravic, če ne sodelovanje pri kršitvah, združuje z eklatantno javno odpovedjo mednarodnemu pravu. Usoda Goldstonovega poročila pove vse. Demokratični svet zavrača že samo možnost, da bi se obtožbe o vojnih zločinih in zločinih proti človeštvu sploh raziskale, kaj šele, da bi se zločini kaznovali.
Politični pluralizem. Demokratična opozicija se je pri vprašanju političnega pluralizma dolgo motovilila in si izmišljala "avtentične" oblike izražanja in predstavljanja različnih političnih stališč. Naposled je pristala pri zahtevi po večstrankarskem sistemu. Politične stranke, ki so nastale, so toliko časa dozorevale, da so komaj komaj še politične. Bolj kot kaj drugega so vozlišča v mreži poslovnih interesov. V večji ali manjši meri so same poslovne grupacije. Poleg tega je videti, da prevladuje težnja po vzpostavitvi dvostrankarskega sistema. Morda bomo lahko kmalu rekli, da je enostrankarski sistem nasledil dvostrankarski, v katerem si oblast delita dve stranki z različnimi marketinškimi sporočili in s skupnim korporativnim interesom.
Vzemimo še civilno družbo. Civilna družba je bila slavljena kot temelj demokracije. Še več, aktivna civilna družba je bila enačena z demokracijo. Danes je aktivna civilna družba predvsem dostavek političnih strank, drobnopodjetniška dejavnost in fragmentirana politična margina.
S povedanim ne želim vzpostavljati nasprotja med ideali in stvarnostjo. Nasprotno, v stanju, kakršno je danes, je verjetno treba videti udejanjenje tistih idealov. In verjetno se tisti ideali niso mogli udejaniti veliko drugače, kot so se. Navsezadnje ni toliko vprašljivo udejanjenje idealov, kolikor so vprašljivi sami ideali. Novi zidovi, ki rastejo po vseh koncih sveta, niso kolateralna škoda porušenja berlinskega zidu.
