Improvizirani so iz zelenih plastičnih ponjav, črnih pletenih mrež in starih vreč za cement. Nekateri so majhni in tesno stisnjeni skupaj, drugi pa impozantne platnene zgradbe z mrežastimi ograjami in kovinskimi vrati. Ob njih brnijo električni generatorji. Tam nihče ne živi. Sredi vsakega šotora je kvadraten jašek, ki pelje deset, dvajset ali petdeset metrov globoko. Spodaj brlijo svetilke. Na dnu vsakega jaška je predor, ki pod mejo pelje v Egipt. Tisoč dvesto jih je v vrsti.

Meja je ena tistih mej iz starih časov. Štiri metre visok zid, bodeča žica, postojanke z vrečami peska in visokimi stražnimi stolpi. Tam, kjer se Egipt konča in se začne Izrael, zraste sistem visokih betonskih pregrad s trdnjavskimi stolpi, robotskimi topovi in nadzornimi kamerami. Železna zavesa je bila fantastična institucija. S padcem berlinskega zidu pa ni šla iz mode. Zid, ki loči Gazo od sveta, in zidovi, ki se zajedajo v Zahodni breg, so po ambicijah in učinkovitosti presegli vse, kar so si zamislili ustvarjalci železne zavese.

"Koliko let imaš?" sem vprašal mladega fanta, ki je prepoten in umazan od peska ravnokar prišel iz predora v Rafi. Stal je sredi gruče sovrstnikov, ki so nervozno gledali levo in desno, ali se kje vozi kakšen črni poltovornjak policije Hamasa.

"Šestnajst let sem star," je odgovoril fant. Hrbet je imel ves krvav, ker se je priplazil po predoru, ki je bil ravno dovolj visok, da se je po njem zvijal kot kača.

"Za šestnajst ur dela dobim dvesto šeklov." Hitro je izračunal, da je to petindvajset dolarjev.

"Vse vlečemo skozi predore," je nadaljeval. "Milo, nafto, cement. Veliko cementa. Kokakolo, čevlje, obleke, ovce, konzerve, zobne krtačke. Česa vse nisem nosil. V Gazi ni nič. Vse pride skozi predore. Avtomobili, razstavljeni na kose. Motorji. Vsi motorji, ki jih vidiš na cestah, so prišli skozi predore."

Pomignil je proti velikemu šotoru, ki je bil nekoliko dlje. Rekel je, da se je dobro držati stran od njega. To je bil eden od velikih predorov, ki so jih izkopali pripadniki Hamasa. Oni tovorijo stroje in orožje.

Nekateri predori so tako nizki in ozki, da lahko gre skozenj samo otrok. Nekateri so dovolj visoki, da iz Egipta pridejo tropi ovac. Skozi nekaj velikih predorov zvlečejo na kose razstavljene avtomobile. Predori so izkopani v več nadstropjih, drug nad drugim. Lastniki tunelov, ki imajo dovoljenja oblasti in si z njimi delijo dobiček, so obogateli.

"V Egiptu konzerva kokakole stane en egiptovski funt. V Gazi stane pet funtov. Tako to deluje."

Naselje Rafa se začne tik za zadnjim predorom. V prvi ulici je stala trgovina z bleščečimi novimi kitajskimi motocikli. Prišli so skozi predore, tako kot vse drugo, kar ponujajo trgovine v Gazi. Poročne obleke, ženske torbice, mineralna voda, sušilniki za lase, copati, gradbeno železo, lopate, britvice, moški suknjiči, računalniki, radijski aparati in egiptovski pop. In cement, cement, cement. Tone cementa v sivih vrečah po petdeset kilogramov. Vse je prišlo skozi predore na hrbtih najstnikov, ki pod zemljo tvegajo življenja. Pod zemljo so speljali naftovode, po katerih tečeta težak egiptovski bencin in mešanica za dvotaktne motorje.

"V čem je logika?" sem vprašal sivolasega Džaberja Višaha v palestinskem centru za človekove pravice v središču Gaze. Pri Višahu človekove pravice niso akademska disciplina. Sedemnajst let je preživel v izraelskem zaporu, v sporu je bil z Arafatovo upravo in Hamasom.

"Dovolite, da vam najprej čestitam, ker je Slovenija glasovala za poročilo Richarda Goldstona v generalni skupščini Združenih narodov."

To je bilo prijetno presenečenje. V Gazi vedo za Slovenijo in je ne mešajo več s Pensilvanijo in Slovaško. Otroci, ki so se zdravili na Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, so raznesli glas, da so v Sloveniji lepo delali z njimi.

"Ja," sem bil nejevoljen. "In kaj smo s tem dosegli?"

"Stopili ste na stran držav, ki verjamejo v mednarodno pravo," je z nasmehom odgovoril. "Vi, Irska, Ciper in Malta. To je bilo pogumno. Druge članice Evropske unije so pobegnile."

"Hvala. V čem je logika predorov z Egiptom?"

Naslonil se je na sedež in sklenil roke.

"To veste, da je Gaza pod popolnim embargom?" je vprašal.

"To je očitno."

"Med zadnjo vojno so porušili vse tovarne, vse upravne zgradbe in uničili tisoče stanovanj. Ne dovolijo pa uvoza cementa za obnovo. Ljudje ponovno živijo v šotorih."

Embargo nad Gazo je čudaški. Seznam stvari, ki jih lahko uradno uvozijo, nima nobenega smisla. Izraelci dovolijo uvoz šampona, ne pa tudi balzama za lase. Kvalitetni čevlji so prepovedani, sandali dovoljeni. Nekaj neosvinčenega bencina pride uradno čez, vendar premalo, da bi bil poceni.

"To ni nobena skrivnost," je rekel Višah. "Držijo nas v ogradi, kjer nimamo pravice do človeškega življenja in razvoja. Čez spustijo ravno toliko stvari, da lahko preživimo. Ne smemo pa obnoviti tovarn in zgradb. Lahko pa kopljemo predore pod zemljo in tihotapimo stvari iz Egipta. To pomeni, da je vse drago in nedostopno. Imamo pravico do življenja v skrajnem pomanjkanju. Lahko imamo avtomobile, ne smemo pa asfaltirati cest. Uničili so letališče, vendar tolerirajo predore, skozi katere se plazimo kot podgane. To je skupna politika Izraela, Združenih držav in Evropske unije. Načrtovana nerazvitost. Strašna kazen."

Pri Adnanu Abu Hasni sem postavljal enaka vprašanja. V čem je logika? Abu Hasna je v političnih izjavah previden. Dela za Unrwo, ki je najdlje trajajoča operacija Združenih narodov. Leta 1948 je bila ustanovljena kot začasna agencija, ki naj skrbi za palestinske begunce. Je edina trajna institucija v Gazi, ki skrbi za šolstvo in zdravstvo.

"Ne vem, kaj je cilj te politike," je rekel. "Vem pa, kaj je učinek. Jutri za nas ne obstaja. Ni nobenega jutri. Nihče ne more načrtovati šolanja ali kariere. Vse, kar se zgradi, je prej ali slej porušeno. Še pred desetimi leti smo bili Palestinci organiziran narod. Zdaj je naša družba razpadla. Ljudje sedijo doma in gledajo televizijo."

Pod večer se je na vseh televizijskih kanalih svetilo praznovanje ob padcu berlinskega zidu. Govorili so o svobodi.