Najbolj množično je šla ljudem v nos višina honorarja. Nekaterim že sama po sebi, kot neznosen znesek za tako malo dela in truda v manj kot 24 urah, nekaterim pa v razmerju do tega, kar je za ta denar po njihovem pač dal od sebe. Ne vem, kaj so pravzaprav pričakovali. Da bo v enem popoldnevu rešil svet? Slovenijo? Odpravil recesijo? Da jim bo pripravil najboljšo zabavo, ki so jo kdajkoli doživeli? Jim duhovno odprl oči do te mere, da bo življenje mahoma postalo prečudovito igrišče za reševanje problemov s čarobno paličico?

Prijatelj me je vprašal - sicer Slovenec, a živi v manj ozkoumnem in mrzlosrčnem svetu -, ali so te stvari iz slovenske perspektive res videti tako preproste, da se dá o njih soditi po višini honorarja. Sam bi glede tega rekel le še tole: pustite pri miru ljudi, ki s svojim denarjem ne delajo škode. Še več: zlasti pustite pri miru ljudi, ki s svojim denarjem delajo kaj koristnega. Napačni očitarji so namreč prezrli dejstvo, da se Clinton ukvarja s humanitarno dejavnostjo in da je glede na ambiciozno zastavljene cilje to pač treba izdatno financirati.

Nenazadnje pa gre za nekdanjega predsednika ZDA. Človek s tem statusom ima pravico zahtevati honorarje, ki s predstavami povprečnega Slovenca nimajo nobene zveze. Povprečen Slovenec tako ali tako ne privošči veliko niti tistemu, ki je svoje bogastvo pripravljen deliti.

Naslednji problem, ki je prispeval k slabi recepciji Clintona v Sloveniji, pa je seveda problem gostitelja. Tomaž Lovše se z Andie McDowell, Paolom Coelhom, Naomi Campbell in Benom Affleckom, ki jih je v preteklih letih privlekel kot Dinersove maskote za kratkočasje glamurja lačnih snobov, ni ravno proslavil. Lani, ko je pripeljal Ala Gora, je njegova marketinška strategija že začela dobivati obrise družbenega smisla, četudi sta wannabe ekskluzivizem novokomponirane elite in poljubnost, kdo sme imeti kaj od predavatelja, še naprej ostajala sporna.

Letos pa mu je uspel veliki met. Že sam izbor Clintona je bil idealen, izvedba pa sploh. Za začetek naj pripomnim, da sicer dvomim, ali se na nedržavnih prireditvah spodobi za uvod poslušati državno himno. Toda poslušati Zdravljico in - in! - Star-Spangled Banner v izvedbi vokalne skupine Perpetuum Jazzile in pri tem gledati Dinersov logo, projiciran na platno čez pol odra, v Gallusovi dvorani, vključno s slovensko politično nomenklaturo v prvih vrstah in še Billom Clintonom, ki se ogreva v garderobi, je bilo milo rečeno neverjetno in nepozabno! Lovše se je v tistem trenutku moral počutiti kot absolutni zmagovalec. In to ne nezasluženo!

K pozitivnemu učinku Clintonovega predavanja je pomembno prispevalo dejstvo, da ga je prenašala televizija. S tem je bil namreč izničen ta še vedno prisotni učinek vsebini kontradiktorne privilegiranosti posvečenih, pripuščenih v dvorano. Res pa je, da je k družbeni prezentabilnosti letošnjega Dinersovega dogodka pripomoglo to, da so smeli v dvorano ne le imetniki njihovih črnih kartic, temveč tudi udeleženci Poslovne konference Portorož, ki jo prirejata Poslovna akademija časnika Finance in Ekonomska fakulteta. Res je seveda, da je za PKP treba plačati kotizacijo. Toda kam smo vendar prišli, da se sprašujemo o pravičnosti ali krivičnosti dejstva, da pač obstajajo tudi stvari, ki si jih vsi ne morejo privoščiti, za denar ali zastonj, z denarjem ali brez denarja?!? No, z neposrednim prenosom predavanja je Lovše vsem skupaj elegantno zaprl usta in s pomočjo Televizije Slovenija - ne Pop TV, seveda, hvala bogu - iz ekskluzivnega dogodka naredil družbeno odgovornega.

Vihanje nosov nad dogodkom se mi zdi popolnoma nepotrebno in brezpredmetno, predvsem pa nevredno Slovenije nasploh kot gostiteljice. Upam samo, da za Clintonom ne pošiljajo medijskih klipingov. Meni bi bilo nerodno. Pride nekoč najmočnejša svetovna politična figura - deklariran, a ne le deklarativen prijatelj Slovenije - in govori o tem, zakaj je kriza in kako iz nje; pripoveduje zgodbe o Tutsijih in Hutujih, o Izraelcih in Palestincih, o Arafatu in Mandeli, celo o Slovencih in Hrvatih; pa nenazadnje zbija šale o vremenu, spravlja v smeh 1500 ljudi in jih v naslednjem trenutku pripravi do tega, da ga v popolni tišini poslušajo z zadržanim dihom. Slovenci pa ne bodi len takoj sestavijo seznam njegovih dejanskih ali namišljenih grehov in napak, ga primerjajo z njegovimi današnjimi stališči, začnejo naštevati neskladja, ga ozmerjajo s potujočim klovnom, ki rešuje Afriko s kupovanjem slovenskega kristala, in se vprašajo, kaj je sploh tukaj iskal. Res čudno. Še Srbi bi ga lepše sprejeli, čeprav jih je bombardiral.