Trojanski svečenik Laokoont je posvaril sodržavljane, naj darila ne sprejmejo. In ker so Grkom rekli Danajci, je izrekel tiste znamenite besede: "Equo ne credite, Teucri! Quidquid id est, timeo Danaos et dona ferentes." Ne verjemite konju, Trojanci! Kar koli že je, bojte se Danajcev, četudi prinašajo darove.

Tako si je mitski dogodek zamislil in ga ovekovečil Vergil v Eneidi. Ta zgodba ima več kot en aktualistični prizvok. Le kako ga ne bi imela, ko pa imamo opraviti z epizodo v arhetipskem spopadu med Evropo in Azijo, med Zahodom in Vzhodom. Za začimbo naj spomnim, da so učeni možje v renesansi razpravljali o trojanskem izvoru Turkov in za svoje sodobne Turke večkrat uporabljali ime Teucri, Trojanci. Takratni Enej, Enea Silvio Piccolomini, se pravi papež Pij II., je bil med njimi. In Turki so prav v tistem času postali simbolna podoba muslimanov, muslimanskega eksistenčnega sovražnika.

Tako med trojansko vojno kot v renesansi in naših časih igra pomembno vlogo v brezkončnem spopadu med Zahodom in Vzhodom religija. Kdor je bral o njem v Iliadi, bo vedel, kako nesramno so se boginje in bogovi vpletali v človeške zadeve. Brez človeških slabosti nesmrtnih bi tiste vojne sploh ne bilo in junaki med smrtniki bi bili oropani božje slave. Laokoont je bil duhoven, čigar smrt je zrežirala ena močnejših danajskih boginj. In ko je bil tako utišan glas trojanske religije, so Trojanci tistega konja zvlekli v mesto.

Če krščanski vsemogočni ne bi bil zapovedal vojne proti muslimanom - Deus le volt! - Enej Piccolomini ne bi bil pisal o sveti vojni med Evropo in Azijo, med kristjani in muslimani in na stara leta, pa še bolehen, ne bi bil organiziral še ene križarske vojne. O naših časih v tem pogledu ni treba izgubljati besed. Nekaj pa lahko rečem o tem, kaj me je spomnilo na danajsko darilo.

Senator John Kerry - tisti Kerry, ki se je potegoval za položaj ameriškega predsednika proti Bushu II. - je še z dvema kolegoma pripravil predlog, po katerem bi ZDA v naslednjih petih letih dale Pakistanu 7,5 milijarde dolarjev pomoči. Ameriški oblastniki se strinjajo, nobelovec Obama, ki je afganistansko vojno uspešno razširil v Pakistan, je dal svoj blagoslov, zataknilo pa se je v Pakistanu.

Sedem milijard in pol je velik denar. Pakistan pa je revna dežela in zbankrotirana država. Zbankrotirana država je rezultat niza skorumpiranih vlad, v katerem sedanja v tem pogledu ne zaostaja za predhodnimi. Je šibka in močno skorumpirana, med prebivalstvom pa hudo nepriljubljena. Številni Pakistanci že zdaj gledajo na svoje politične voditelje kot na ameriške plačance. Državo je začelo požirati nasilje. Vojna v Afganistanu je pljusknila čez mejo v Pakistan in ga destabilizirala, ameriška bombardiranja si sledijo kot po tekočem traku, pakistanska vojska je pod močnim pritiskom velikega zaveznika krenila v vojno proti tako imenovanim pakistanskim talibanom, v okrutnih spopadih sta bila razseljena dva milijona ljudi, paštunska plemena pa odgovarjajo s tistim terorizmom, ki je orožje šibkejšega.

Sedem milijard in pol je velik denar celo za ZDA. Zato Washington te pomoči noče dati brezpogojno. Morda lahko gledamo na to zadevo tudi z druge plati. Kaj če so ZDA ponudile tako veliko pomoč prav zato, da bi lahko legitimno postavljale pogoje za njeno uporabo? Ti pogoji pa so takšni, da je ogorčeno skočila pokonci ne le pakistanska javnost, marveč tudi vojska.

Svoboda pakistanskih medijev se ob bratski ali sestrski pomoči ZDA sicer sistematično krči, je je pa še vedno toliko, da se je lahko jasno izrazilo nasprotovanje sprejemu te pomoči. Javnosti je ljuba neodvisnost (nacionalizem ni vedno nekaj slabega), še posebno pa nasprotuje ameriški vojaški navzočnosti. Proti vojni v Afganistanu je 90 odstotkov prebivalcev. Ljudje tudi vedo, da bodo od velikanske pomoči v najboljšem primeru dobili le drobtinice. Eric Margolis, čigar kolumne, ki jih objavlja Toronto Sun, z zanimanjem prebiram, je zapisal, da bo večina ponujene pomoči šla naravnost v žepe Zahodu naklonjenega vladajočega establišmenta, približno odstotek pa bo pricurljal do navadnih ljudi.

Da bi ZDA lahko nadzorovale porabo velikodušne pomoči, potrebujejo svoje ljudi na terenu. Ne le svoje Pakistance, ampak tudi Američane. Potrebujejo dovolj svojih ljudi, ti ljudje pa potrebujejo svojo infrastrukturo. Matična infrastruktura je veleposlaništvo. ZDA želijo v Islamabadu zgraditi svoje drugo največje veleposlaništvo na svetu, drugo po velikosti za bagdadskim. V diplomatski trdnjavi naj bi bilo zaposlenih tisoč ljudi. Neodvisno pakistansko javnost skrbi, da bo to postalo gnezdo marincev, vohunov in plačancev - uslužbencev zasebnih varnostnih firm.

Drugi pogoj, ki je vsaj tako kot ti gradbeni načrti razburil Pakistance zunaj Zardarijeve vladajoče klike, je ameriški nadzor nad pakistansko vojsko. Washington zahteva nič manj kot pravico do veta na napredovanja v pakistanski vojski in obveščevalni službi. Zahteva je z ameriškega stališča shematično in kratkovidno sicer smiselna, formalno izreči to zahtevo pa je nedoumljiva aroganca. Državo brez vojske si še lahko zamislimo. Nemogoče pa si je zamisliti, da bi država, ki ima svojo vojsko, nadzor nad njo formalno predala kaki drugi državi. S tem bi se dokončno odrekla državnosti. Če bo ameriški vladi uspelo prepričati Pakistan, naj sprejme pomoč pod navedenimi pogoji, bomo izvedeli, za kakšen denar se da kupiti državo.

V mitski pripovedi, ki razloži, od kod izvira ime Danajci, nastopa precej pri začetku genealogije Danaja. Dekle je oče zaprl v stolp, ker mu je bilo prerokovano, da ga bo njen otrok ubil. Nanjo je potem vrgel oko Zevs in jo, kot pravijo pesniki, zapeljal v obliki zlatega dežja. Racionalizirajoči evhemeristi so razložili, da je Zevs gospe pač plačal za užitek. Tako so menili tudi zgodnji krščanski apologeti, ki jim je zgodba prišla prav pri propagandi proti pokvarjenim poganskim bogovom. V srednjem veku pa so ugotovili, da je tisti zlati dež, ki je obiskal Danajo, prefiguracija Marijinega oznanjenja. Čemu bomo priča v Pakistanu, politični prostituciji ali odrešenikovemu spočetju? Kaosu v vsakem primeru.