Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) ugotavlja, da bi morale neto naložbe (ne pomoč!) v deželah v razvoju znašati 83 milijard dolarjev na leto, da bi svet pridelal dovolj hrane za svojih predvidenih 9,1 milijarde prebivalcev v letu 2050. Številki, pri katerih dvakrat zaboli glava, čeprav prva znaša komajda 5,6 odstotka denarja, ki ga svet trenutno porabi za vojsko, oziroma 5,1 odstotka sredstev, ki jih bodo ZDA samo letos potrošile za vojni v Iraku in Afganistanu. Kolikšni so ti deleži v nagradah upravljalcem kapitala v finančno najbolj razvratnem prvem desetletju stoletja, je žal nemogoče izračunati. A že same infuzije, ki so le deloma nadomestile tako izpito kri svetovnemu gospodarstvu, so presegle 5000 milijard dolarjev, kar pomeni, da bi z njimi lahko polnili investicijsko luknjo v svetovni prehrani naslednjih 60 let.

Bill Gates, ki je prestopil Rubikon pehanja za dobički, ki mu je po zaslugi njegove inovativnosti precej pa tudi zatiranja konkurence v industriji osebnih računalnikov navrglo milijarde dolarjev, je svetovni dan hrane počastil s 120 milijoni donacij revnim malim kmetovalcem v deželah v razvoju. "Druga zelena revolucija (za prvo velja, da se je začela v Mehiki po drugi svetovni vojni in je s pomočjo Nobelovca Američana Normana Borlauga postavila nove temelje svetovnemu kmetijstvu) mora biti bolj zelena kot prejšnja," je ob tej priložnosti dejal Gates in dodal, da jo morajo usmerjati mali kmetovalci, prilagojeni lokalnim razmeram, vpeti v trajni gospodarski razvoj in okoljevarstvene zahteve. "Z ženo Melindo sva prepričana, da je pomoč revnim malim kmetom, da pridelajo več hrane in jo dajo na trg, najmočnejše orodje proti lakoti," je povedal šef Microsofta, ki prek svoje dobrodelne fundacije financira raziskave pridelkov, odpornejših proti suši in poplavam, ter podpira prizadevanja Svetovnega programa za hrano (WFP), da za pomoč lačnim kupuje hrano od malih kmetov v razvijajočem se svetu.

Gatesove vizije so na prvi pogled podobne tistim, ki so jih razlagali utopični socialisti, torej neuresničljive. Mali kmetovalci enostavno ne morejo vzdržati konkurence velikih prehrambnih korporacij, njihova pridelava je absolutno predraga, opravljeno delo pa zgolj sizifovsko. Gatesovo zmoto si plastično predstavlja vsak slovenski kmet, probleme trajnostnega kmetijskega razvoja pa vsi, ki se zavedajo, da dežela, ki ima vse pogoje, da se kvalitetno sama prehranjuje, uvaža polovico potrebne hrane, ki resda velja za neoporečno, a ni nujno najprimernejša za zdravo prehranjevanje. (Pre)debelost razvitega sveta, ki je segla tudi v naše kraje, namreč še zdaleč ni samo posledica preobilja hrane in načina prehranjevanja, ampak dosegljivega (cenovnega) izbora, v katerem dominira pridelan in dodelan "fast food".

Čeprav si svetovni dan hrane (16. oktober) in svetovni dan boja proti revščini (17. oktober) tesno sledita in sta v medsebojni povezanosti, ju seveda ne gre enačiti. Problem revščine je teoretično mogoče rešiti s pravičnejšo porazdelitvijo bogastva, praktično pa ostaja najtrši oreh, ker je nepravična porazdelitev bogastva modus vivendi njegovega ustvarjanja. Socializma ni pokopal njegov grdi obraz komunizem, ampak zatiranje želje prilaščanja oziroma ekskluzivna pravica tako imenovane revolucionarne družbene elite nad njim. Pri hrani prilaščanje, dokler je na mizi, ni niti življenjsko vodilo in le, ko je ni, se zavemo, da je dejansko življenjska potreba. Z drugimi besedami, niti tisti, ki za isto ceno kot poslanci v državnem zboru kosila kupujejo na ljubljanski tržnici krompir, da si ga nezabeljenega pripravijo v oblicah, ne sanjajo o poslanski hrani, ampak njihovih plačah, še posebno če te dobivajo po izteku mandata.

Ko torej FAO ugotavlja, da je svetovna pridelava hrane trenutno tolikšna, da bi lahko vsak Zemljan imel spodobnih 2500 kilokalorij na dan, nihče v razvitem svetu (in, sodeč po množici revij s shujševalnimi nasveti, tisti del, ki o družinskih jedilnikih še vedno odloča) ne bi imel nič proti, da se kalorije pravičneje porazdelijo. A zadeva je bolj zapletena - hrana za razviti svet ni življenjska potreba, je produkt, ki prinaša dobiček, in manj ko je je, večje je po njej povpraševanje in s tem obilnejši donosi. Kilogram masla in moke je včasih vreden vsega družinskega nakita in odprava lakote bi uničila dolgoročno najdonosnejšo trgovino - trgovino s hrano.

Če je prva zelena revolucija kmetijstvo postavila na nove tehnološke, pravzaprav kar industrijske temelje, bi ga morala druga vrniti nazaj kmetom, iz njega izločiti gole proizvodne in trgovske dobičkarje in se ukloniti univerzalni civilizacijski potrebi po iztrebitvi lakote. Gates ima torej prav, ko vidi rešitev v kmetih in ne multinacionalkah, ki so v minulih desetletjih pobirale smetano državnih subvencij in tudi zbrane pomoči tretjemu svetu, za povrh pa poskrbele za devastacijo kmetijskih površin z monokulturami in še druge okoljske probleme z uporabo škodljivih kemikalij. Na domačem primeru gre pravzaprav kar verjeti tistim, ki ugotavljajo, da je severovzhodni del Slovenije žrtev prav take politike, ki je razkmetila kmete ter z intenzivno pridelavo in brisanjem naravnih gozdnih barier naredila prej rodovitno ravnico tako prepišno in naravnim ujmam izpostavljeno, da lahko zdaj životari samo še od izplačanih škodnih zahtevkov. Preostali kmetje imajo prav, ko tarnajo, da so včasih lahko preživljali sonarodnjake in še dve tuji vojski, danes pa ne morejo Spara in Mercatorja. Med lakoto včeraj in danes so razlike, ki pa zgolj napovedujejo, da se je ne bomo rešili niti jutri. Prej jo bomo še poglobili, kajti če včeraj vsakdanjega kruha ni bilo, ga danes mečemo stran, da bi zatrli jutrišnje pridelovalce, ne pa lačno pogledovanje po njem.