Semenya je po pravu južnoafriške republike ženska. Od rojstva je vzgojena kot deklica in živi kot ženska, vsi njeni vrstniki in prijatelji jo imajo za žensko. Dejstvo je torej, da je IAAF ne more razglasiti za moškega, saj to ni v pristojnosti nobene športne zveze, nacionalne ali mednarodne. Kompleksno pravno vprašanje, ki se odpira v tem primeru, je predvsem, ali je domnevna konkurenčna oz. tekmovalna prednost pomembnejša od varstva pravic do enakosti? IAAF pri svoji definiciji »sprejemljive ženskosti«, torej kriterijev, kdaj je ženska še ženska, sprehaja po zelo tankem ledu. Res je, da ima Semenya štiri krat višji nivo testosterona kot je to navadno pri »normalnih« ženskah, vendar pa je bil njen čas v finalnem teku več kot 2 sekundi počasnejši od svetovnega rekorda (počasnejši celo od najboljšega časa Jolande Čeplak) in za 10 sekund počasnejši od zmagovalca pri moških (8 sekund počasnejši od zadnjega moškega teka v finalu). S svojim časom torej ni postavila novih mejnikov v teku na 800m. Priznati je treba, da vrhunski šport išče »nadnaravnost«. Išče atlete, ki jim telo omogoča večje napore in s tem vrhunske rezultate. Zakaj bi se Semenya po svojih sposobnostih tako zelo ločila od Bolta, Phelpsa in ostalih športnikov, ki imajo prav tako izredne sposobnosti? Kaj drugega kot premikanje mej mogočega predstavljajo teki najhitrejšega zemljana in 8 olimpijskih kolajn Američana?

Kaj bi bilo, če bi se Semenya odločila biti moški? V takšnem primeru bi bil najverjetneje njen nivo testosterona nižji od normalnih vrednosti pri moških. Pravila IAAF pa za takšne primere ne predvidevajo oz. dovoljujejo »dodajanje« testosterona do »normalnih« vrednosti. Prav tako pravila IAAF v primerih, ko ne gre za tekmovalno prednost, temveč tekmovalni hendikep, ne predvidevajo nikakršnih »olajšav« za prikrajšane atlete (v smislu odbitka sekund od končnega rezultata zaradi hendikepa ipd.). V takšnem primeru torej realno ne bi mogla tekmovati na svetovni ravni.

Na drugi strani mora biti v interesu športnih institucij ohranitev športa kot enega izmed pomembnejših segmentov človekovega udejstvovanja, v katerem moški in ženske tekmujemo ločeno. Ravno ločenost tekmovanj med spoloma in prepoved uporabe nedovoljenih sredstev za izboljšanje nastopa pa zagotavljata športno pravičnost. Samo predstavljamo si lahko namreč, kako so se pred finalnim tekom v Berlinu počutile ostale tekmovalke, ko so izvedele, da tekmujejo proti tekmovalki, ki bi lahko pred njimi imela »nedovoljeno prednost«. Medalja, dodeljena za zeleno mizo, ima povsem drugo čustveno vrednost kot tista, ki ti jo okoli vratu obesijo v soju žarometov in ob poslušanju državne himne.

Naslednje pravno vprašanje je, kako so lahko rezultati testiranj prišli v javnost. Takšno razkritje predstavlja hud poseg v pravico do zasebnosti Semanye in nemara odraža odnos IAAF do nepoznane atletinje iz države, ki ne predstavlja velesile v gospodarskem ali športnem merilu. Netaktnost svetovne atletske organizacije se je pokazala že pri zelo ponesrečeni izbiri časa za seznanitev javnosti o pričetku postopka (pred finalnim tekom).

Vprašanje, na katerega bo IAAF morala odgovoriti, je, ali ima Semenya prirojeno prednost pred ostalimi, ki je enaka prednosti, ki jo lahko ostali atleti pridobijo le z dopingom in ali jo je zato potrebno kakorkoli kaznovati (npr. prepoved tekmovanja). Na tehtnici bosta torej športna pravičnost na eni strani in sprejemljiva ženskost na drugi strani. Možne rešitve oz. zaključki IAAF v tem primeru so trije, in sicer: prvi, da zdravstveno stanje Semenyi ne daje tekmovalne prednosti pred sotekmovalkami; drugi, da ji takšno prednost daje in je ni možno odpraviti oz. pozdraviti; in tretji ter najverjetnejši zaključek, da je Semenya zaradi svojega zdravstvenega stanja v tekmovalni prednosti pred ostalimi, vendar je možno to prednost, ob njenem soglasju, odpraviti oz. zmanjšati. Le v prvem in zadnjem primeru bi lahko Semenya nadaljevala kariero profesionalne atletinje. Tudi v kolikor bi IAAF sprejela prvo, za Semenyo najugodnejšo rešitev, se postavlja vprašanje izpodbijanja takšne odločitve pred športnim tribunalom v Lozani s strani njenih sotekmovalk, ki bi lahko zatrjevale, da ima Semenya pred njimi nedovoljeno tekmovalno prednost.

Tega primera nikakor ni mogoče enačiti z načrtnimi goljufijami menjave spola oziroma izboljševanja športnih nastopov z drugimi nedovoljenimi način. Vseeno pa vse kaže na to, da se Semenyo obravnava na enak način. V kolikor so zatrjevanja Semenye in njenih staršev o tem, da niso vedeli za njeno zdravstveno stanje, resnična, je popolnoma razumljivo, da si je komaj 18 letno dekle v teh dneh moralo poiskati pomoč pri psihologu. Toliko bolj, ker je za domnevo, da je hermafrodit, izvedela najprej iz medijev. Semenya Caster je ženska, športnica. Ima se za žensko in tako se tudi počuti, ne glede na morebitne (za sedaj neuradne) rezultate preiskav. To pa pomeni, da jo moramo tudi obravnavati kot žensko. Sicer pa »moškost« deluje v obe smeri, le, da se o poženščenih moških ne poroča.