Razlaga, ki morda najbolj hromi, patetično rečeno, iskanje resnice, je, da gre za demokratični upor zoper diktaturo. Demokracija namreč ni nevprašljiva. Demokracija je vprašanje, ne odgovor. Demokracija v danem primeru ni razlaga, je identifikacijska točka. Temeljni nesporazum te demokratične identifikacije pa praviloma je, da gre za identifikacijo s teheranskimi demonstranti, medtem ko gre v resnici za identifikacijo s specifičnim pogledom nanje.

Deset dni po volitvah je jasno, da je prišlo do goljufij, čeprav je trdnih dokazov še vedno malo. So te goljufije odločile o rezultatu volitev? Trditve, da so, ostajajo za zdaj neutemeljene obtožbe. Po rezultatih več kot tridesetih merjenj javnega mnenja v Iranu od začetka volilne tekme marca bi v seštevku zmagal Ahmadinedžad. Če ne upoštevamo tendencioznih raziskav, ki so jih izvedli Musavijevi zavezniki, bi bila Ahmadinedžadova prednost višja od 20 odstotkov. Po edini raziskavi, ki jo je izvedla zahodna agencija, Center for Public Opinion pri New American Foundation, bi Ahmadinedžad zmagal z dvema tretjinama glasov.

Kolikor tem napovedim verjamemo, sklep ni ta, da do goljufij ni prišlo, ampak da so oblasti zagrešile neodpustljivo neumnost, da so goljufale. Ostane pa dejstvo, da je Musavi razglasil svojo zmago, preden so bile glasovnice preštete, potem pa obtožil oblasti, da so rezultat razglasile tako hitro, da je očitno, da so ga ponaredile. Simultano so stopili v igro zahodnimi mediji in politiki. Eksperti za nadziranje volitev vzhodno od zahodne Evrope, med njimi van Troostwijk, ki dela za britanski Helsinki Human Rights Group, so razložili, da je vzorec obtožb, da so bile iranske volitve ukradene, tipičen in da takšne obtožbe ne dokazujejo kraje.

Zanimivo je, da ob množici statističnih ekstrapolacij in preprostih obtožb skoraj nihče ni govoril o volilnih programih. To kaže predvsem na degradacijo politike v tistih zahodnih državah, kjer na volitvah ni več česa izbirati in si poosebljeno javno mnenje ne more več predstavljati, da volitve kje še odločajo o bistvenih rečeh. Zelo poenostavljeno rečeno: Admadinedžad je znaten del dohodkov od nafte kanaliziral v socialo, v subvencioniranje osnovne hrane, poceni kredite za revne sloje in lahko dostopna posojila za kmete. Tako imenovani reformisti so predlagali privatizacijo javnih petrokemičnih podjetij in napadali vladno zapravljanje za socialo. Predstavljali so svobodni trg in individualizacijo življenjskih slogov proti moralni ekonomiji revnih in revnejših slojev, v kateri je družbena solidarnost vrednota, gon za dobičkom in oderuštvo pa ne.

Financial Times je 15. junija v uvodniku zapisal, da "sprememba za revne pomeni hrano in zaposlitev, ne pa sproščenih pravil oblačenja ali spolno mešane rekreacije," in da ima "politika v Iranu veliko več opraviti z vojno med razredi kot z religijo". Mi smo seveda, ko gre za islam, obsedeni z religijo in smo pripravljeni frakcijske boje med iranskimi kleriki razlagati kot vstajo moderne sekularne ali laične družbe proti srednjeveški teokraciji. Ironija je, da se Hamenejeva teologija, ki jo reformistom naklonjeno šiitsko "papeštvo" v Komu ne sprejema, posredno, prek Homeinija, navdihuje pri "naših" Platonu in Aristotelu.

Če ostanemo pri družbenem vprašanju, ki mu konservativni angleški dnevnik pravi razredno, bi se lahko vprašali, ali v Iranu morda ne obstaja populacija, za katero tako imenovani reformistični program ni privlačen. Ki, kakor koli zmotno že, meni, da je mogoče naftno bogastvo investirati v kaj manj atraktivnega, kot so, tam na drugi strani Perzijskega zaliva, ledena drsališča in smučišča pod puščavskim soncem. In ki vidi demokracijo na delu v Iraku in Afganistanu, "zmerneže" pa v Savdski Arabiji, Egiptu in podobnih "prijateljskih državah".

Dve tretjini mladih v Iranu je prerevnih, da bi imeli računalnik ali dostop do njega. To je pomemben del Ahmadinedžadove volilne baze. Ti ljudje bi v teh dneh lahko spraševali: "Kje je moj glas?" Slišimo samo artikulirano, angleško govorečo, tehnično opremljeno in veščo privilegirano manjšino, večinoma iz premožnih teheranskih četrti, ki je tako ugodno podobna "nam". Ta vladajoči razred v senci in zahodni mediji so odvzeli glas znatnemu delu iranske družbe, še preden so Zahodu všečni demokrati sploh prišli na oblast.

Sedanji režim je obsojen na propad. Če bi šlo samo za režim, za Ahmadinedžada, bi bila to dobra novica. Bojim se, da je na propad obsojena neodvisna iranska država, kar pa je zelo slaba novica.

Kar se dogaja, natanko ustreza ameriškim načrtom za destabilizacijo iranske oblasti. Delo tajnih služb je seveda težko dokazovati, govorjenje o njem pa lahko diskreditirati. Vendar o ameriških tajnih operacijah v Iranu zdaj vemo ravno dovolj, da lahko z deklariranih ciljev sklepamo na posledice in z dogajanja, ki ustreza deklariranim ciljem, na vzroke. Določene sklepe nam omogočajo tudi primerjave s podobnimi situacijami drugod, npr. v vzhodni Evropi, Gruziji, Venezueli. Zaradi pomanjkanja prostora bom navedel samo dve relevantni izjavi.

Cilje zadnje intenzificirane faze posebne vojne proti Iranu je prvi javno opisal John Bolton: vojaški napad na Iran bo "zadnja opcija", ki jo bodo ZDA uporabile v primeru neuspeha "gospodarskih sankcij in poskusov razpihati ljudsko revolucijo" (Telegraph, 16. julij 2007). Neokonservativni vodja Fundacije za demokracijo v Iranu Timmerman, ki je govoril o zeleni revoluciji v Iranu že pred volitvami, je razložil, da so bile velike vsote denarja, ki jih je National Endowment for Democracy vložil v "barvne revolucije", porabljene za vpeljevanje aktivistov v "moderne komunikacijske in organizacijske tehnike". Del teh sredstev, je povedal, je prišel v roke skupin, ki so podpirale Musavija.

Tako rekoč vsi vodilni neokonservativci, ideološki in politični arhitekti Busheve politike do Irana in torej tudi tajnih operacij za omajanje iranske države, so se oglasili brž po iranskih volitvah. Kot da bi se Charles Krauthammer, Paul Wolfowitz, William Kristol, Robert Kagan in preostala banda zbudili, ko so se njihove sanje uresničile. Na Obamo izvajajo pritisk, da bi nadaljeval trdo linijo do Teherana. Seveda vsi zmagoslavno podpirajo teheranske demonstracije, ki po Wolfowitzu "podpirajo naša načela". To ne preseneča. Preseneča, da je njihova razlaga teh demonstracij postala splošno sprejeta in njihov politični nazor naša skupna last. Ni dovolj, da se svet spreminja po njihovih zamislih; tudi interpretiramo ga zdaj po njihovo.