Ne gre toliko za vsebino kot bolj za formo. Tako kot pri demokraciji, kjer gre za absolutno nadvlado oblike nad vsebino. Pomemben je občutek, da imamo na nekaj vpliv. Občutek, da smo zraven in se nas sliši. Sliši naš glas, naš protest. Skratka, če se je programski svet RTVS odločil, da Mišinega, torej našega poročila ne sprejme, nam je sporočil le eno: "Boli nas patak za vas gledalce in vaša mnenja. Vi ste vsi krivični, zapeljani in indoktrinirani do te mere, da potrebujete pošteno prevzgojo. Če ne zlepa, pa zgrda. Za kazen bomo vse poletje ponavljali najbolj briljantne oddaje naših pogumnih voditeljev in novinarjev. Ker smo demokratična ustanova tudi takrat, ko bi bilo bolje, da uvedemo diktaturo, boste tudi vi imeli vpliv na te ponovitve. Oddali boste glas. Tako kot na volitvah. Na voljo imate več kandidatov: Tomaža Bratoža, Rosvito Pesek, Mateja Hlebša, Rajka Geriča, Jožeta Možino, Vlada Voduška, Eriko Žnidaršič, Maria Galuniča, Jasno Kuljaj ali Boštjana Romiha. Temu se reče pluralizem. Tega ne boste dobili nikjer. Sami boste kreirali poletni program, pa naj se varuhinja trikrat postavi na glavo. S svojim poročilom pa naj si zakuri na počitnicah nekje tam gori na severu."

Okej. Vse skupaj je pišurija. To, da sploh imamo varuhinjo, to, da je to prav Miša Molk, to, da jo plačuje institucija, pred katero nas varuje, to, da je nihče ne jemlje resno, to, da vsi v tem vidijo Mišine ambicije, da bi bila šefica televizije, to, da se sploh pišejo neka poročila, to, da se to poročilo potem vrže na smetišče, in nenazadnje to, da se iz tega sploh dela problem. Naj lepo vse skupaj ostane znotraj zidov tistega otroškega vrtca, ki sliši na ime RTVS.

Kajti če kaj res potrebuje besedo in intervencijo pravega varuha, potem je to na primer jedilnik, ki nam je bil serviran v tem tednu. Vse se je vrtelo okoli politike, politikov, dneva državnosti, zaslužnih in malo manj zaslužnih. Občutek, kot da gre za biti ali ne biti. Kot da je pred nami vojna, za nami pa pogorišče. Kot da na svetu ne obstaja nič drugega kot tiste face, ki se na ekranih rolajo že osemnajst let. Če ste slučajno spet ujeli kakšno znamenito ponovitev iz tistih časov na tretjem programu, ste lahko v pogledu kamere na hodnikih parlamenta videli iste obraze z dvema absolutnima junakoma: Janeza Janšo in Dimitrijem Ruplom. In prav ta dva sta spet skupaj sedela na Vročem stolu in ob asistenci Vladimirja Voduška uprizorila vrhunsko predstavo. Predstavo, po kateri je danes stokrat huje, kot je bilo včasih. Včasih so komunajzerji in pomočniki v imenu forme med sebe vzeli še kakšnega levaka ali desnaka, danes pa gre za monolit, ki nima razpok. V bistvu so hardlajnerji z leve strani šele danes realizirali tisto, o čemer so sanjali pred dvajsetimi leti. Kako sestopiti z oblasti in jo še vedno obdržati.

Nacionalka ne bo nikoli sestopila z začrtane poti. Za njo se ve, kdo je bad guy in kdo je junak. Za njo zaenkrat ni dilem. Če že mora po službeni dolžnosti v ponedeljek uprizoriti državniški pogovor s predsednikom vlade Borutom Pahorjem, potem jasno v torek sledi Janez Janša. Resda sta bila zraven še druga dva opozicijska kompanjona, a v bistvu je šlo za pogovor z Janezom. Občutek, kot da smo teden dni pred volitvami. Kdo bo koga.

Šlo je za dvoboj, čeprav nista bila skupaj v studiu. Oba sta se borila za interpretacijo. Interpretacijo, kdo je v bistvu prvi. Kdo je na primer prvi opozoril na krizo, kdo je prvi kaj predlagal, kdo je prvi kaj naredil in tako naprej. Pahor je to počel ognjevito z odpetim suknjičem, gestikulacijo rok, menjavo pogledov in mimičnih razpoloženj. Janša je bil napoleonsko hladen, malo zaskrbljen, z zapetim suknjičem, sklenjeno držo rok in pogledom, izgubljenim nekje mimo spraševalke. Pahor je govoril preveč. Preveč je hotel povedati, preveč razložiti, preveč dokazovati in med seboj zmešati preveč zgodb in sporočil. Na koncu od tega ne ostane nič. Nič, kar bi citirali, kar bi povedali sosedu in kar bi se rolalo v glavah naslednje mesece. Janša vedno pove malo. Ponavlja isto. Morda se celo veliko manj pripravlja kot včasih, saj verjame, da je osnovni recept še vedno uspešen: recept, po katerem gre vedno za zarote proti njemu in njegovim. Vse je v službi kriminalnih in vohunskih zgodbic. In te štorije se rade gledajo. Ali samo poslušajo.

In tem štorijam mnogi verjamejo. Tudi tisti, ki so v programskem svetu zavrnili poročilo varuhinje naših pravic...