Pred nekaj dnevi se je med mnogimi komentarji na Obamov govor v Kairu oglasil Michael Scheuer. Scheuer je zanimiv gospod. Dobrih dvajset let je delal za CIA. V zadnjih Clintonovih letih je bil vodja »Bin Laden Issue Station« in opravljal še nekaj služb, v katerih je sledil bin Ladnu. Pod Bushem II. je bil tri leta posebni svetovalec enoti, ki je po septembru 2001 iskala tega istega bin Ladna. Potem pa je izšla knjiga anonimnega pisca o ameriški imperialistični aroganci, Imperial Hubris. Kmalu so ugotovili, da jo je spisal Scheuer, in gospod se je preselil med svobodnjake. Nazadnje je bil raziskovalec na Jamestown Foundation. To je neodvisen in politično nepristranski raziskovalni inštitut, ki producira politično uporabne informacije o Rusiji, Kitajski in evrazijskem svetu. Letos so Scheureja vrgli ven, ker je kritiziral ameriško-izraelsko politiko, češ da je v nasprotju z ameriškimi varnostnimi interesi.

Scheuer je torej pred nekaj dnevi objavil komentar Obamovega kairskega govora. Uvodoma je zapisal, da si »adolescentni geniji«, ki so pripravili govor, niso vzeli časa, da bi preučili izjave bin Ladna in drugih islamskih militantov iz zadnjih trinajstih let in še posebno tistih od 11. septembra 2001 sem. Nadaljuje se torej ameriška aroganca in politika je očitno še naprej oprta na ignoranco. Tega Scheuer ne reče naravnost. Pove pa, da so islamski militanti v preteklosti velikokrat ponudili premirje ZDA, ki bi slonelo na postavkah, ki so precej podobne tistim, ki jih je Obama predstavil v Kairu. Gre za popoln ameriški umik iz Iraka in Afganistana; za opustitev vseh oporišč v teh državah; za samoodločbo muslimanskega ljudstva, ki mu vladajo tirani; za končanje izraelskega grabeža palestinskega ozemlja; in za priznanje zahodnih sil, da vsi muslimani pripadajo eni naciji in da so to ummo razkosali kolonialisti po prvi svetovni vojni, da bi si muslimane lažje podredili.

Scheuer ve in pove, da Osama zahteva še več, zlasti odhod ameriške vojske iz svetih krajev na Arabskem polotoku. O tem Obama ni rekel ničesar in niti ni rekel ničesar drugega, kar bi utegnilo vznejevoljiti zavezniške savdske samodržce. Kljub temu pa si je mogoče zamisliti, da bi bin Laden Osamo lahko prijel za besedo. Scheuer je napisal pismo, kakršnega bi Osama lahko poslal Obami. Pismo bi se lahko začelo takole:

»V imenu Boga, usmiljenega in sočutnega.

Potem ko smo preučili govor predsednika Obame v ječi muslimanov pod Mubarakovim nadzorom, ki se imenuje Egipt, imamo še naprej resne dvome o resnosti in poštenosti njegovih besed. Toda prerok Mohamed, naj uživa božji mir in blagoslov, muslimanom ni samo naložil, da se bojujejo proti tistim, ki jih zatirajo in napadajo njihovo vero, temveč jim je rekel tudi, naj se nagibajo k miru, če je videti, da se v to smer nagibajo tudi njihovi sovražniki. Zato ker Mohamed, najboljši med ljudmi, naj bosta z njim božji mir in blagoslov, zahteva od nas, da verjamemo, da ima sovražnik dobre namere, danes ponujamo predsedniku Obami dolgotrajno premirje in zahtevamo od njega samo to, kar je tako jasno obljubil v Kairu.«

Sledil bi poziv Obami, naj preide od besed k dejanjem ter umakne vojsko iz Afganistana in Iraka ter opusti vojaška oporišča v teh državah, zaustavi sionistično-križarsko krajo ozemlja zatiranega in preganjanega palestinskega ljudstva ter ukine gospodarsko pomoč in vojaško sodelovanje s tiranskimi vladarji, ki zatirajo in mučijo muslimane. Stori naj torej nič več, a niti nič manj od tega, kar je sam obljubil, in naj mu Bog pomaga. Muslimani pa naj skrbno opazujejo njegova dejanja. Če bodo videli, da ni drugačen od Busha, razen v tem, da namesto sovražnih besed uporablja medene, bo sveta vojna ostala edina pot k zmagi.

To je literarna domišljija s politično poanto. A istega dne se je na Obamov govor v Kairu odzval vrhovni svet Afganistanskega islamskega emirata. Ta odgovor je manj subtilen od imaginarnega Osamovega in tudi manj benevolenten. Ampak poanta je enaka, le ost je obrnjena v drugo smer: če naj bi ameriškemu predsedniku oziroma poveljniku okupacijskih sil verjeli, bi se morala njegova dejanja skladati z besedami. Toda, »v nasprotju s pričakovanji ni nobenega znaka praktičnih sprememb v sovražni politiki Amerike proti muslimanom«. In ker ameriška praktična politika ne podpira Obamovih izjav, so njegovi izrazi dobre volje do muslimanov brez osnove in mu ni mogoče verjeti. Gre samo še za en spodletel poskus zavajanja muslimanskega sveta.

Taka kritika je pričakovana in legitimna. Ampak dokler ostanemo pri njej, se nam kaže razdalja med Osamo in Obamo, ne bližina med njima. V čem sta si torej blizu?

Blizu sta si v tem, kako gledata na muslimane. In za Obamo in za njegove islamistične nasprotnike so muslimani ena enotna entiteta. Scheuerjev Osama bi pohvalil Obamo takole: »Obama je v Kairu prav tako jasno priznal, kar smo mi in drugi verniki dopovedovali že ves čas in kar je zapovedal Bog: da namreč vsi muslimani na svetu pripadajo eni islamski naciji.« Vrhovni svet Afganistanskega islamskega emirata v svojem odzivu na Obamov nastop govori o »vsej muslimanski naciji«. Kar v ameriško- islamističnih predstavah o svetu vse te ljudi, ki se jih tlači v oznako »muslimani«, združuje v eno »nacijo«, je vera.

Pogovor z muslimani tako nujno postane medverski dialog. Logično je, da je po takem izhodišču Obama večkrat citiral Koran, Talmud in Biblijo, da je uporabljal svetopisemsko besedje in metaforiko, da je opletal z »božjimi nameni«, »Sveto deželo«, »vizijo Boga«... To je nedostojno državnika. Obamov nastop v Kairu je alarmantno opozorilo, kako daleč in globoko se je religija polastila političnega govora. Obamov govor je pomemben prispevek h krčenju prostora sekularne politike. Je mejnik v religiozni okupaciji posvetne politike.

Problemi, ki razvnemajo današnjo sovražnost med »muslimanskim svetom« in »Zahodom«, so politični problemi. Potrebujejo politične rešitve. Obamovo promoviranje politične teologije v Kairu morda sporoča, da mu ni do reševanja političnih problemov na političen način. Da mu torej ni do reševanja političnih problemov, pač pa za dogovarjanja med političnimi monoteizmi.