Izvrševalce evropske izvršilne oblasti, evropske komisarje, nominirajo nacionalne izvršilne oblasti. Volilci nimamo pri tem nobene neposredne besede. Posredno imamo vpliv s tem, da bolj ali manj neposredno volimo nacionalne vlade, ki nominirajo evropske komisarje, in s tem, ko volimo evropski parlament, ki voli oziroma z volitvami potrdi evropsko komisijo. Prav v tem je velik del pomena volitev v evropski parlament.

Ampak če so evropske parlamentarne volitve tako pomembne, zakaj je udeležba na njih tako nizka? Deset let že voli na njih manj kot polovica volilnih upravičencev, za letos pa napovedujejo rekordno nizko udeležbo. Kar koli že je narobe z volilci, kar je najbolj narobe, verjetno presega - najverjetneje celo krepko presega - tisto, kar je narobe z volilci. Temu presežku nad tem, kar je narobe z nacionalno in še kako drugače segmentiranim evropskim ljudstvom, se običajno reče demokratični deficit Evropske unije. Z govorjenjem o njem in iskanjem rešitev zanj si služi kruh kar nekaj mediokritetno sposobnih intelektualcev, pa tudi za nekatere politike je dobrodošla tema.

Kar se teoretičnega evropskega ljudstva tiče, si je mogoče misliti, da je tako imenovani demokratični deficit Evropske unije tako očiten tako mnogim, da jih več kot polovica ne voli. V volilni abstinenci bi lahko videli glas protesta. Toliko in toliko evropskih volilcev se ne pusti več imeti za norca. Ampak komu je to mar? Igra se bo nadaljevala, četudi bodo volili samo še polnoletni družinski člani kakega kandidata za evropskega poslanca ali ti kandidati sami ali pa kak pijanček, ki mu bo ambiciozni kandidat stisnil v roko nekaj evrov. Dokler bo volil vsaj še kdo, bomo imeli volitve, in dokler bomo imeli volitve, bomo imeli izvoljene in torej demokratične evropske politične institucije.

Problem s protestno volilno abstinenco je tudi ta, da zaradi demokratičnega deficita protestirajo demokratični volilci. To pripelje do tega, da ne voli velik del demokratičnega dela volilnega telesa, volijo pa tisti, ki jim za demokratični deficit ni mnogo mar, da le lahko na oblast zrinejo svoje. Tako imenovani demokratični deficit ustvarja klimo, v kateri imajo besede in druga dejanja nedemokratičnega dela elektorata nadpovprečno težo in vpliv. V starih časih so takšni ali drugačni fanatiki in skrajneži pri svojem naskakovanju oblasti zametovali demokracijo. Dandanašnji stopamo v čase, ko tovrstni tipi začenjajo ceniti demokracijo.

Kako deformiran je postal politični prostor v Evropi, nam kaže tudi dejstvo, da bo predsednik evropske komisije skoraj zagotovo ponovno José Manuel Barroso, predstavnik desničarskih strank. In to ne zato, ker bi bil kot predsednik komisije v sedanjem mandatu ne vem kako uspešen. Zadnji dve leti, pravijo, ni delal mnogo drugega kot to, da si je zagotavljal ponovno izvolitev. Financial Times je komentiral takole: "V evropski politiki nič ne smrdi bolj od navidezne neizogibnosti še enega petletnega mandata Joséja Manuela Barrosa... Večji del zadnjih dveh let je porabil za kampanjo za ponovno izvolitev namesto za opravljanje svoje službe... Gospod Barroso je med najslabšimi predsedniki komisije doslej, samoljuben človek brez političnega poguma."

In zakaj bo Barroso ponovno izvoljen? Zato ker je edini kandidat. In zakaj je edini kandidat? Zato ker socialisti, oziroma levi blok v evropskem parlamentu, niso postavili svojega kandidata. Socialisti, večina evropske parlamentarne levice, niso postavili svojega kandidata za eno najpomembnejših funkcij v Evropski uniji. To je zame bolj neverjetno od tega, da od 400 milijonov Evropejcev samo eden kandidira za predsednika evropske komisije. Od socialističnih političnih strank bi pač pričakoval, da se bodo, če že kandidirajo na volitvah, borile za oblast.

Ampak ta moja pričakovanja so videti zgrešena. Kaj pa če socialistični kandidati za evropske poslance ne kandidirajo za to, da bi v svoje roke vzeli evropski parlament in, s parlamentarno večino, evropsko komisijo? Kaj pa če se ne borijo za oblast? Kaj pa če jim kot posameznikom gre zgolj ali vsaj predvsem za to, da se dogrebejo do dobrih služb, kot strankam pa do tega, da bodo imele dobro pozicijo pri korporativističnih pogajanjih o delitvi evropskih sredstev?

Tu ne gre samo za dogodek, ki je pred nami. Tu ne gre samo za posameznike, ki jim bo še tako nizka volilna udeležba dala legitimnost in rezidenco v Bruslju. Tu ne gre samo za to, koga bodo ti poslanci potem izvolili za predsednika evropske komisije. Tu ne gre niti samo za Evropsko unijo, za to, kaj ta tvorba je in bo. V nekem smislu gre za svetovni, globalni politični zemljevid. Na tem zemljevidu je vedno težje prepoznati tisti etablirani večinski del leve politike, ki jo je bolj ali manj ustrezno zajemal pojem socializem. Od socializma je ostala samo še blagovna znamka, s katero trgujejo politiki, za katere na desnici ni več prostora. Nobene prepoznavne ideje ni več.

Ironija je, da je tudi desnica postala popolnoma idejno bankrotirana. Če ne prej, je to postalo očitno v trenutku, ko ni bilo več mogoče zanikovati sedanje krize. Ampak tega idejnega bankrota na desnici socialisti niso izrabili za krepitev svoje moči. Nominalni politični nasprotniki so jim postali samo še bolj domači. V evropskem parlamentu bodo socialistični poslanci volili desničarskega kandidata za predsednika evropske komisije. Vsaj napovedi so takšne. Svoj glas zanj bodo zavili v všečen pakirni papir, ki bo Barrosu sporočil njihovo željo po malo bolj "socialnih" usmeritvah in programih. In v tem se skriva razlika, zaradi katere niso vsi enaki: desnica se bori za oblast.