Vprašanje: Zakaj se vi Čehi niste bolj upirali nacistični okupaciji?
Odgovor: Ker je bilo eksplicitno prepovedano.
češka avtoironična šala

Oni dan so me poklicali iz neke novinarske hiše in vprašali, na kaj pomislim pred volitvami v evropski parlament. Hja, na kaj? Saj mi je skoraj nerodno povedati. Na staro dobro EU. S tem mislim na tisto »ožjo« združeno Evropo, kakršno smo poznali, v kakršno smo potovali pred velikim pokom. Ni kaj. Velik, pravzaprav prevelik je bil ta skok in preskok. Ne samo za nove članice, ampak tudi za dotedanjo združeno Evropo. Ne da bi si delali iluzije o popolnosti zveze, je bila EU pred veliko širitvijo vendarle enkraten otok visokih standardov človekovih pravic, pravne države, tolerance, solidarnosti. Pa seveda tudi dvojnih kriterijev, nezaupljivosti in zaprtosti. A vseeno. Medtem ko so po vojni vihri bogate arabske države Bosancem pomagale z gradnjo novih džamij in odpiranjem bank, Američani z vsiljevanjem političnega vpliva, je Evropska unija krpala strehe šol, bolnišnic, nabavljala kurjavo, sanitetno opremo, učila itd.

S širitvijo je v Unijo zapihal nov, ne vedno svež veter. Če je bila prej nestrpnost, polna predsodkov, značilna za robne stranke, a la Le Penova Nacionalna fronta, Bossijeva Lega Nord, se je s prihodom novih članic, ki so zrušile stare spomenike, preimenovale ulice, ohranile pa avtoritarne metode, preselila tudi v tri velike družine ustavnega bloka (konservativce, socialdemokrate, liberalce). Zato marsikateri zaprisežen zagovornik združene Evrope sedaj sanja, da bi se film zavrtel nazaj, da bi »nove članice« še malo pustili v mali šoli, v čakalnici. Jih utrjevali v standardih demokracije, vladavine prava, strpnosti in predvsem vere v skupne evropske vrednote.

Seveda bi bilo idealno, če bi šla vsa »nova Evropa« (tako tudi Slovenija) nazaj sedet. Ponavljat razred. Ker Evrope pač ni dojela. Pred volitvami se to še zlasti opazi. Stranke po eni stani prepričujejo javnost, kako se bodo v evropskem parlamentu borile proti Evropi, in vidijo evropski spopad predvsem kot poligon za utrjevanje domače folklore. In potem izvolimo v evropski parlament poslance in poslanke, ki tam klatijo in počnejo stvari, ki nam niso v čast, Evropi pa ne v korist.

Slovenija prek evropskih poslancev iz Evrope ne uvaža standardov demokracije, pravne države, človekovih pravic, medijske avtonomije, ampak v Evropo izvaža slovensko močvirje. Denimo medijsko. In to na najbolj bizaren način. Sedaj se oglašajo tisti, ki so bili drobni dninarji v medijski revoluciji Janševe ere. Denimo, Jančič, ki si je s svojo epizodno vlogo politično nastavljenega urednika prislužil prezir praktično celotne Delove hiše (ne glede na nazorske razlike med njimi) in bil odstopljen, osramočen, brez enega podpornika v lastni hiši, sedaj piše proteste proti medijskemu lomastenju. O. K. To ni prepovedano. Je pa neokusno. Ali denimo ekipa nekdanjega Maga, ki je v času, ko je bilo po naturalni menjavi v prvem obdobju Delo Janševo, smešila tiste, ki so zapadli v nemilost, ki so izgubljali službe, ki so bili pod direktno cenzuro. Ko so se lastniki obrnili proti Janši, pa so se spravili na te iste novinarčke, ki so služili gospodarju. In takrat so jokali. Ni kaj. Upravičeno. A nemoralno. In sedaj bi mali služitelji, ki nikoli niso znali, upali, zmogli s prstom pokazati na gospodarja, začeli igrati moralično instanco. Oglašajo se, ko se jim zdi, da je novinarska in uredniška politika ogrožena. Denimo na STA. Agencijo je v času Janševe vlade prevzela politična aktivistka Paulinova in kot urednika nastavila Boruta Meška. In to kljub temu, da je dobil vsega 4 (štiri!) glasove podpore v skoraj stočlanskem kolektivu. A za to je moral služiti dnino. Delati umazane posle. Cenzurirati, onemogočati profesionalno delo. In se poniževati. O tem je bilo dovolj napisanega. Sedaj je pod novim vodstvom v povsem legalnih postopkih padel v nemilost. In se oglašajo, da je to krivica. Da je zaradi šikaniranja moral na bolniško. No, no. Med prevzemom funkcije proti volji večine in sedanjim slabim počutjem se je dogajalo in zgodilo marsikaj, kar je morda tudi drugim povzročalo slaba počutja.

In to karikaturo novinarskega ravnanja je vzel v bran v reviji Reporter neki Kršinar, ki meni, da je Bojan Veselinovič (mimogrede: v isti številki revije so napisali, da je novinar in urednik Bojan bratranec ta čas anatemiziranega bankirja Draška, kar sicer ni res, se pa dobro in napeto bere) izvajal mobing nad ubogim Meškom. In za vse skupaj naj bi bila kriva Pahorjeva vlada, ki je imenovala novega direktorja. V redu. A tu potegne ta isti Kršinar na plan trditev, ki jo že nekaj časa ponavljajo, da naj bi podpisani imel ambicijo kadrovati na TVS. Pravi, da naj se Pahor še tako spreneveda, v medijih že dela čistko. Danes Primorske novice in STA, jutri radio in TV. In potem: »Vse v skladu z elektronskim sporočilom, pod katerega naj bi bil pred leti podpisan Vlado Miheljak, da je treba medije 'počistiti v nulo', da ne bo več nobenih sledov po 'kadrih Janševe vlade'« . Glede na to, da sem takšne nebuloze že kategorično zanikal, pozivam tega »naj bi« pisuna, da trditev ali dokaže ali pa prizna, da je lažnivec. Če je patološki, je to vsekakor olajševalna okoliščina, ni pa opravičilo. Čakamo.

Sicer pa ima ta disidentski list kar nekaj težav. Ne samo s sabo. Ampak očitno tudi z mano. Namreč, pred meseci so objavili neko »naredi sam« lestvico 100 najbolj vplivnih Slovencev leta 2009. In nanjo uvrstili tudi podpisanega (!?). Očitno nekakšna iracionalna fascinacija. Ki jo razsolijo, razkužijo z utemeljitvijo, češ da je iz mojih kolumn mogoče prebrati, kar Gregor Golobič misli, pa ne upa naglas povedati. Kakšna topoumnost! Kako je lahko med najbolj vplivnimi v Sloveniji nekdo, ki zgolj prenaša sporočila in misli drugega? Najbrž se jim kurirstvo zdi veliko poslanstvo. Po svoje razumljivo. Saj ti karikirani reporterji, novodobni medijski družbenopolitični delavci, v svoji »novinarski« karieri niso počeli ničesar avtonomno. In se bodo upokojili, preden bodo zmogli izreči, zapisati kakšno kritično besedo zoper svojega Gospodarja.

Sicer pa je nasploh in v teh dneh še posebno v središču interesa reporterjev, teh in tudi televizijskih, tisti, ki menda govori, kar jaz pišem. Namreč Golobič. Da je afera Ultrinih domnevno spornih kreditov, ki so se medtem pokazali kot primerno zavarovani, del politične igre pred volitvami. Pač podobno, kot je bila afera Gaspari pred predsedniškimi volitvami. In afera Janković tik pred lokalnimi volitvami. In je že v ponedeljek po volitvah uplahnila. Ne bi sicer dal za nikogar roke v ogenj, ker visoke temperature slabo prenašam, a kot vse kaže, bo tudi ta afera splahnela, še preden bodo dokončno prešteli volilne glasove. Takšne igre sicer niso nič neobičajnega. Perverzno je le to, da na »anonimkah« mediji gradijo zgodbo, jo kurijo, ko pa se razkadi, se sprenevedajo, kot da niso bili oni kurjači. Še eden od novovalovskih družbenopolitičnih delavcev in nacionalkin aktivist Hlebš se je, ko je umanjkalo argumentov za kreditno afero, zmrdnil: da gre po špekulacijah nekaterih medijev za manipulacije političnih strank (!?). Kot da jih ne bi oni posredovali; kot da niso bili kurirji in kurjači. Kot da se jih ne tiče.