Ja, to so oni, ki se vsakodnevno s slušalkami v ušesih nezainteresirano vlečejo čez mesto, se ob koncih tedna vztrajno rinejo v lokale, ki jih starši močno odsvetujejo, in enkrat na leto odplešejo bizarno četvorko na ulicah naših mest. Da, to so oni zblojeni mulci, ki jim dol visi za recesijo, Piranski zaliv in druge republike, a jih zelo skrbi usoda laškega piva, mularija, ki najbrž nima blage veze o tem, kdo sta Milan Zver in Ivo Vajgl, a ve zato vse o DJ Umeku in Valentinu Kanzianyju. To je mularija, ki se gre raznorazne bogračijade, mortadelijade in cvičkarije, tradicionalno bruha na Škisovi tržnici in se še bolj tradicionalno valja v blatu na Rock Otočcu. A pod črto je to predvsem nepregledna množica, za katero je naša odrasla družba določila, da bo neopazna, neslišna in nedorasla vsemu.
Da mlade glasove v politiki predstavljajo raznorazni vrtovci in irglove, ki se ubadajo predvsem s pokojnimi maršali in povojnimi poboji ter bolj kot v svojem govorijo v imenu svojih dedkov in babic, je seveda voda na mlin vsem tistim starim prdcem, ki na braniku domovine odbijajo napade generacije x in še bolj generacije y, generacij neznank, ki jih ne razumejo in se jih zato seveda bojijo, jih podzavestno zavračajo in se jim načrtno izogibajo. Mladi so zato pri nas pogosto obravnavani kot nekakšno eksotično aboriginsko pleme s čudaškimi navadami in običaji, ki ga različni naši sociologi in psihologi skrbno preučujejo in analizirajo, potem pa kot revolucionarno odkritje predstavijo javnosti ugotovitev, da so ta golobrada woodoo bitja na las podobna vsem drugim golobradim bitjem iz naše zgodovine.
In ob tem vse bolj postaja jasno, da je ignoranca mladih do družbe sorazmerna z ignoranco družbe do mladih, saj jim ta v resnici ničesar konkretnega ne ponuja. Mi smo pač družba večnih pokojninskih reform, zgrajena po meri ostarelih zaslužnih osamosvojiteljev, ki se po dvajsetih letih igračkanja s svojo privatno demokracijo z vsemi štirimi otepajo predajanja štafete novim in le malo manj ostarelim zaslužnežem, medtem ko nekje na večnem obrobju te družbe tisoče mladih zaman čaka na svojih pet minut. Pa naj bo teh pet minut na znanstvenem, akademskem, kulturnem, gospodarskem ali političnem področju, povsod glavno besedo še vedno vodijo izkušeni stari mački. "Tudi mladi boste dobili priložnost, ko boste dovolj stari," je njihov moto. To seveda samo po sebi ne bi bilo problematično, če bi si ti stari mački prizadevali ustvariti mladim prijaznejše okolje, namesto da mlade uspavajo z neskončnimi absolventskimi staži, nenadzorovanim delom prek študenta in drugimi kvaziugodnostmi, kot naročenimi za letargiziranje potencialno problematične mladine. Nič ni namreč bolj škodljivega od lažnega občutka blagostanja in mlade dandanes pogosto preveva občutek, da jim v življenju nič ne manjka, čeravno jim naša družba nudi bore malo. In res, blagor narodu, ki ima takšno mladino.
Takšna mladina je tudi nadvse primerna za vse vrste slabo ali nič plačanih del, ki mladim nudijo zanemarljive izkušnje ali boren dodatni zaslužek, ki ne pokrije niti mesečnih zalog piva in cigaret. Ničkoliko naših opevanih malih in srednje velikih podjetij bi namreč brez poceni študentske delovne sile lahko čez noč zaprlo svojo štacuno, saj njihovi zaslužki pogosto temeljijo zgolj na zastonjskem "ponujanju priložnosti" mladim nadobudnežem, ki se noč in dan dokazujejo sebi, staršem in okolici, uživajo v novih delovnih dogodivščinah in v nabiranju praktičnih znanj za kasnejše resnejše zaposlitve. Nič čudnega torej, da so mladi vse do tridesetega leta, ali celo še dlje, predvsem breme svojim zakreditiranim staršem, ki jim plačujejo študije, rešujejo njihove stanovanjske probleme, priskrbijo prve zaposlitve in jim še dolga leta pomagajo postaviti se na svoje noge. Kaj je lepše za osivelo družbo, kot da ima na popkovini visečo, nepreskrbljeno mladino, ki bo, medtem ko bodo njihovi starši s svojimi ubogimi pokojninami odplačevali njihove kredite, ponižno čakala na svojo priložnost vse do takrat, ko bo dovolj stara.
In zato ni danes v nobenem stavku skritega več cinizma kot v tistem zlajnanem "na mladih svet stoji", ki ga brez dvoma lahko dojamemo kot provokacijo, udarec pod pasom ali zlobni posmeh revmatičnih stebrov družbe, ki bodo bržkone tudi umrli v prepričanju, da lahko družba, kakršna je naša, dolgoročno napreduje in se razvija na plečih alzheimerjevih bolnikov, da lahko preživi vse prihajajoče krize in recesije brez dodatnega mladostniškega zagona, brez neusahljive mlade energije, brez novih znanj, svežih idej in na videz nerealnih ambicij.
Družba, v kateri so mladoekonomisti že dolgo plešasti, v kateri mladi pisatelji, slikarji in režiserji preživljajo krizo srednjih let in v kateri je pojem mladega politika Borut Pahor, je družba, ki ne slavi svoje mladosti. Pri nas smo miselnost "trideseta so nova dvajseta" vpeljali le zato, da bi tolažili vse tiste, ki so trideseta dočakali s študentsko napotnico v roki, in ko jim bomo čez deset let govorili: "Štirideseta so nova trideseta," bodo brezidejne in zavožene žrtve te družbeno urejene agonije. Še kako priročno je, da se praznovanju mladosti lahko ognemo zgolj zato, ker so ga vpeljali komunisti, in da nam zato niti enkrat na leto ni več treba polagati računov zapostavljeni mladini. Zato predlagam tretjo republiko, republiko mladih, ki bodo slavili svojo mladost in z njo spreminjali svet. Svet, ki ni ustvarjen po njihovi meri.
