Fotografij je okoli dva tisoč. Kakšno desetino smo imeli priložnost videti že pred petimi leti. Takrat so v javnost pricurljale prve slike. V zaporu Abu Grajb jih je posnela pripadnica ameriške vojaške policije, ki je tam službovala kot paznica. Ko so časopisi objavili fotografije, je nastala panika. Ne med zaporniki, ampak med vojaško in politično hierarhijo, ki je upravljala zapore. Paznico so dali pred sodišče in jo obsodili na strogi vojaški zapor. Kršila je vse etične norme ravnanja z zaporniki, mednarodne konvencije in tudi ameriško vojaško zakonodajo. Obveljalo je, da je kriva ona in nekaj njenih kolegov. Najvišji vojaški čin, ki se je znašel v preiskavi, je bil podpolkovnik. Oprostili so ga.

Sprejeli smo interpretacijo, da je mučenje zapornikov izoliran incident in od začetka do konca domislica neukih vojakov. Ameriška vojska ne muči ujetnikov, politika pa kaj takega nikoli ni odobravala in nikoli dovolila.

Že takrat je bilo še kar očitno, da je izmikanje politikov izmišljotina. Bilo je dovolj indicev za sklep, da je mučenje zapornikov del protiteroristične strategije ameriškega političnega vrha. Vendar je bila zgodba potisnjena ob stran, ker so bili dokazi nedostopni, vsi dokumenti o tehnikah zasliševanja pa skriti kot vojaška tajnost.

Različna ameriška združenja za zaščito človekovih pravic so od vlade s tožbami zahtevala, naj javno objavi tajno strategijo skrite vojne. Nižja sodišča so vedno znova ugotavljala, da je objava tajnih dokumentov v skladu z veljavno zakonodajo, ki predpisuje javnost političnega dela. Vlada predsednika Busha je sodbe ignorirala in se pritožila na višja sodišča. Ko je Busha zamenjal Barack Obama, je javno oznanil, da je mučenje zapornikov ponovno prepovedano kot zasliševalna strategija. Objavil je tudi paket dokumentov pravosodnega ministrstva, ki so natančno opredelili sprejemljivo stopnjo mučenja, ki so mu ujetniki lahko podvrženi. To je storil, tik preden je zvezno sodišče presodilo, da je objava v skladu z zakoni. Branje je bilo zelo zanimivo. Vsa zagotovila zadnjih osmih let, da zapornikov ne mučijo, so bile pravljice. Le da so dobile bolj politično korektne opise. Privezanje človeka na rešetke za nekaj dni in pretepanje je postalo okrepljena tehnika intervjuvanja. Potapljanje v vodo pa je izzvenelo kot surfanje v zaprtih prostorih. Zdaj tudi iz uradnih dokumentov vemo, kako vojna proti terorizmu v resnici zgleda.

Imeli smo možnost, da tudi vidimo. V istem paketu, v katerem so bili dokumenti, je bil tudi fotografski material, ki so ga vojaki in zasliševalci posneli v različnih javnih in tajnih zaporih. Obama je najprej napovedal, da bo tudi 2000 fotografij objavljenih. Generali so ga prepričali, da to ne bi bilo modro. Argumentacija je bila privlačna. Objava fotografij bi lahko ogrozila življenja ameriških vojakov, sovražniki pa bi jih uporabili kot propagando. Med zavezniki pa bi to ustvarilo podobo Amerike, ki ne bi bila všečna. Sklep je bil, da lahko vemo, ne smemo pa videti.

Za najbolj fotografiranega ameriškega predsednika po Johnu Kennedyju je odločitev nekoliko izvirna. Če bi bilo dovolj vedeti, kaj politik misli, potem ni nobene potrebe, da svoja sporočila pošilja prek televizije. Mirno bi lahko uporabljal radio in elektronsko pošto.

Da objava fotografij sproži še več vojne, je nekoliko pretirano verjeti. Vojne se ne začnejo zaradi fotografij. Lahko pa jih fotografije pomagajo končati. Fotoreporter Eddie Adams je leta 1968 na vrhuncu vietnamske vojne posnel fotografijo, na kateri je ameriški zaveznik general Ngujen Ngok Loan v glavo ustrelil ujetnika, ki je imel roke zvezane na hrbtu. Objava fotografije je dokončno obrnila javno mnenje proti vojni in pripeljala do njenega dokončanja. Brez grafičnih posnetkov Auschwitza bi bila podoba druge svetovne vojne veliko bolj podobna spodobni polemiki med velikimi silami kot pa zatonu človeštva. Brez slik Hude Jame bi njen konec lahko izzvenel kot lahkotno praznovanje. In brez enega kratkega filma srbskih vojakov, ki v Srebrenici streljajo neoborožene muslimane, bi v Beogradu še vedno veljalo, da so meščani tega mesta žrtve vojne. Te slike je neprijetno gledati, vendar opozarjajo, da je politična retorika, ki pelje v vojne, požrešna zver. Ljudi ogloda do kosti.

Lepo bi bilo reči, da so slike iz iraških in afganistanskih zaporov ameriške štorije in naj se Američani zmenijo med seboj. Pa ni tako. To so naše zgodbe. Vse države, ki so podprle napad na Irak, za svojo sprejele retoriko vojne proti terorizmu in sodelujejo pri tihi širitvi afganistanske vojne v Pakistan so del te naracije.

Kar preseneča, niso nelagodje in polemike, ki so v zadnjem tednu zajele Ameriko, ampak tišina, ki to zgodbo spremlja v evropskih prestolnicah. Zanimivo je na primer vprašanje, ali so zaporedne slovenske vlade vedele za mučenja v zaporih ali ne. So med podpisovanjem vilenske izjave razmišljale o konvencijah, ki določajo ravnanje z ujetniki, ali pa so sprejele njihov suspenz? Kdaj so izvedele za te prakse? O mučenjih se je v časopisih pisalo že leta 2004. So se takrat pozanimali in kaj izvedeli? So navdušeno podpirale vojno, ki je uzakonila srednji vek v evropskem 21. stoletju? Če niso vedeli, ne berejo časopisov. Kar je nerodno, ker jim lahko pripišemo status bedakov. So vedeli in se strinjali? Raje ne pomislim, kaj to lahko pomeni. Si niso upali vprašati? Če so strahopetci, zakaj potem navijajo za vojno?

Vprašanja so aktualna. Kmalu bomo dobili možnost sodelovanja pri eskalaciji vojne v Afganistanu, pacifikaciji Pakistana, ukrotitvi Irana in demontiranju Koreje. Dobro bi bilo vedeti, če bomo s seboj lahko vzeli fotoaparate. Ali pa ne bomo smeli gledati slik, ki jih bodo slikali drugi.