Na eni strani sta namreč ležali kulinarična zakladnica, imenovana Sredozemlje, in pregovorno gurmanska Italija, na drugi pa panonska ravnica, posejana z dobrotami in prepojena z vonjavami madžarskih golažev. S severa so včasih zadišale krvavice in druge germansko pekoče klobase, spodaj na jugu pa je ob Grčiji ležala Makedonija, "zemlja rajčica i lubenica". Poleg tega je bil ta dinarski svet po petsto letih turškega gostovanja prepreden z arabskimi vplivi in iz skoraj vsakega jugoslovanskega stanovanja se je širil vonj po polnjenih paprikah, pitah, baklavah in drugih orientalskih dobrotah na balkanski način. Od Triglava do Vardarja so se ob cestah prodajali ovčji in kozji siri, ljudje so že ob najmanjšem potoku obračali jagenjčke, jedli vrhunsko sušeno meso in s pivom polivali okusne čevapčiče. "Al' se nekad dobro jelo, baš," je takrat pel Đorđe Balašević, doma iz Vojvodine, kjer je svoje recepte pozabilo vsaj ducat od tod bežečih narodov.

Mi pa smo v jedilnici osnovne šole Nove Fužine jedli dušeno govedino, pire krompir in pohane svinjske zrezke. Za zajtrk so nam delili hrenovke ali kose kruha, na katerih sta se nerazločno mešala med in maslo. Le streljaj stran od svetovne prestolnice pašte na milijon slastnih načinov so nam vedno znova stregli legendarno dolgočasni makaron flajš. Da sploh ne govorim, da so bili zamrznjeni fileji osliča in ribji namaz edina ribja hrana v naši jedilnici, le sto kilometrov oddaljeni od Jadranskega morja.

A šolske kuharice so pač vsak dan morale nahraniti četice otrok, ki so doma jedli najbolj razširjeno jugoslovansko jed vseh časov, meso in krompir, otrok, ki so največjo prehrambno specialiteto svojega otroštva videli v pici iz Kora-bara na Bavarskem dvoru. Najbolj priljubljene restavracije so takrat ljudem pač ponujale zrezke, ki so viseli s krožnikov, in mesne plošče za dve osebi, ki so vsebovale vsaj osem zajetnih kosov mesa. Naj spotoma omenim, da fužinski merkatorji še pred nekaj leti niso premogli niti zamrznjenih jadranskih rakcev ali dimljenega lososa, kaj šele kakšnih bolj izbranih delikatesnih dobrin. Recimo, kakšnih ribanih ali mletih tartufov, ki jih istrski pujski že dolgo vlečejo iz zemlje v okolici ne tako zelo oddaljenega Buzeta.

Zdi se mi, da so bile v Jugoslaviji prav kuhinje najstrožje zaščitene pred najrazličnejšimi kulturnimi vplivi in marsikje tako rekoč zadnja trdnjava tradicionalizma. Moja prababica se, denimo, v štiridesetih letih življenja v Pulju, kamor se je po vojni preselila iz Bosanske Otoke, ni niti enkrat okopala v morju in temu primerna je bila tudi ponudba morske hrane na njenem vsakodnevnem meniju. Moja babica je ohranila to tradicijo in se, čeprav je bila dobra plavalka, izmojstrila predvsem v peki hurmašic, tipični bosanski slaščici arabskega porekla. Moja mama, ki se je iz Pulja preselila v Ljubljano in se tu poročila z Bosancem, ki še danes prisega na zrezke, pasulj in krompir-golaž, pa je potrebovala vsaj petnajst kuharskih let, preden je v svojo pečico suvereno porinila kakšno ribo in preden je svojo ponudbo ob skrajno izbirčnih sinovih začinila s ščepcem lastne ustvarjalnosti in opaznejšim vplivom slovenskega okolja.

Jugoslovanska kuhinja se tako kljub ugodnemu geografskemu položaju in politični naklonjenosti kulturni raznolikosti žal ni razvila v takšen kulinarični talilni lonec kot kakšna maroška kuhinja, ki je danes bogata mešanica francoske, španske, berberske in arabske kuhinje in velja za eno najboljših na svetu. Na Balkanu so namreč gospodinje stare šole za svojimi štedilniki zvesto prekuhavale stare recepte ter pazile, da se v njihove lonce "ni za živu glavu" ni pretihotapil kakšen ingver ali tamarind ali, še huje, kaj iz sosednje vasi. In medtem ko so na dvoriščih njihovi možje ponosno pomivali svoje nemške avtomobile, otroci pa poslušali angleške rokerje, nosili italijanske kavbojke in po stenah lepili slike ameriških igralcev, so one iz nedelje v nedeljo neutrudno ponavljale železne repertoarje in na mizo postavljale "koke iz rerne", posute z žličko vegete, zvečer pa zavijale svoje sarme, da jih bodo lahko pogrevale čez teden.

In tako je jugoslovanska kuhinja zamudila zgodovinsko priložnost, da se po vzoru košarke, ki je v loncu zakuhala tri žlice slovenske požrtvovalnosti, pol kile hrvaške kreativnosti in dva deci srbske predrznosti ter večkrat pokorila svet, proslavi in proda kulinaričnih mešanic lačnim snobom na Manhattnu ali West Endu.

Devetdeseta so potem tudi povsem nazorno pokazala, kako malo je Balkan v resnici duhovno odprt za kakršno koli kulturno mešanje, za resnično bratstvo in enotnost in kako močno in včasih usodno je zagledan v svojo materialno revščino na eni in duhovno revnost na drugi strani. Balkan, ki v tem pogledu seže globoko v Slovenijo, je vsemu globalizmu navkljub še vedno svet, ki letos na ves glas praznuje 50. rojstni dan slavne vegete, tega edinega kulinaričnega dosežka jugoslovanske multikulturnosti, ki so ga jugodomačice leta in leta posipavale po svojih tradicionalnih jedeh. Zaradi vegete so vse kuhinje enotno dišale po bratski ljubezni naših narodov in narodnosti, na štedilnikih se je kuhala hrana med seboj sprtih prednikov, pogrevale so se razlike in stekleničili starodavni prepadi. In mi na Balkanu danes lahko prodajamo sodobno evropsko miselnost Vsi drugačni, vsi enakopravni, a na koncu si moramo še vedno priznati, da je, ko govorimo o kuhanju pa tudi o marsičem drugem, Oliver tu še vedno Mlakar. Jamie in njegova world fusion cuisine bosta za neomajne balkanske ljubitelje vegete še nekaj časa znanstvena fantastika.