V danem primeru pa me je obšlo nelagodje druge vrste. Najprej slab občutek, da ta človek, ki vodi vlado, že spet ne zna, noče, ne more ali si ne upa narediti, kar bi po mnenju mnogih bilo treba storiti. Potem sem se zdrznil nad tem, kako je to nesposobnost prevedel v sveto načelnost. Šlo naj bi za zavezo nekakšnemu načelu. Si sam verjame ali samo verjame, da mu bo kdo verjel? Ali pa le takole malo nekaj govori, da zmoti tiste, ki mislijo, doseže, da ne govori kdo drug, predvsem pa pritegne pogled nase? Nazadnje pa sem se zgrozil nad neumnostjo, na katero se opira navedena izjava.

Od kod pa prihaja ta domislica, da naj se »politika ne vtika v gospodarstvo«? Je to sprevrnjeni, na glavo postavljeni komunizem? Ali poljudni liberalizem? Politika se je vedno »vtikala« v gospodarstvo. Ekonomija je nastala kot politična ekonomija. Nacionalna ekonomija je politična po definiciji. Svetovno gospodarstvo, odkar obstaja kot nekaj »sistemu« podobnega, obstaja s pomočjo nacionalnih držav. Odkar govorimo o njem kot o globalni ekonomiji, se v tem pogledu ni nič bistvenega spremenilo. Če močne države lahko suspendirajo ekonomsko vlogo šibkejših, tega ne delajo zato, da bi gospodarstvo rešile pred »vtikanjem« skorumpiranih politikov vanj, pač pa zato, da bi se vanj učinkoviteje »vtikale« same.

Vprašanje ni, ali naj se politika »vtika« v gospodarstvo ali ne. Vprašanje je, kako se politika »vtika« v gospodarstvo. Če se odpovemo jeziku »vtikanja«, kar lahko naredimo brez škode, gre za vprašanje gospodarske politike. In gospodarsko politiko mora imeti vsaka vlada. Če je nima, ni vlada. Če je nima, jo ima zanjo kdo drug in potemtakem taka vlada ne vlada.

Je hotel naš predsednik vlade sporočiti, da ta vlada nima gospodarske politike in stališča do tega, kako gospodarsko politiko oblikovati in uveljavljati? Ji zato hoče gospodarski minister pobegniti? In če nima gospodarske politike, kaj ima potem? In kdo potem vodi gospodarsko politiko namesto nje? Tako imenovano gospodarstvo? Banke, holdingi, tajkuni? Se ti »vtikajo« v politiko? Ali so vanjo vgrajeni?

Ni je lepše, zgovornejše podobe za tako vgrajenost od podobe tistega sestanka med Janšo, Bavčarjem in Šrotom, ki se ga je pretekli teden – v kontekstu navedene premierjeve izjave – večkrat omenjalo. Je ta podoba podoba naše preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti? Kakšen odnos ima sedanja vlada, kot vlada, do te podobe, do tega, kar ta podoba upodablja?

Ampak kaj upodablja ta podoba? »Vtikanje« politike v gospodarstvo ali gospodarstva v politiko? Ali navezo in zvezo novokomponiranih politikov in gospodarstvenikov in njihovo zavezo, da se bodo s skupnimi močmi do konca polastili dežele, ki jim je padla v roke, jo obvladali in ji vladali ter jo pretakali na svoje račune? Kako sedanja vlada razume te reči, kakšen odgovor ima na ta vprašanja, kakšne rešitve za te probleme?

Premierjeva »zaveza« seveda ni ne razumevanje, ne odgovor in ne rešitev. Je fikcija o politiki, izražena v nepolitičnem jeziku, ki je obenem tudi fikcija o gospodarstvu. To se morda prilega gospodarstvu, ki je obvladalo svet in nas pripeljalo v krizo: fiktivnemu gospodarstvu. Ampak gospodarske fikcije in fikcije o gospodarstvu bo treba vsaj malo ukrotiti, če naj se izkopljemo iz krize. Odpraviti jih seveda ni mogoče, morda pa si lahko iznajdemo kakšne manj škodljive.

In ko že govorim o fikcijah, mi prihaja na misel ena stara. Spomnil sem se na škofa Fulgencija, mitografa iz 5. ali 6. stoletja iz krščanske severne Afrike, ki je v razlaganje grških in rimskih bogov prinesel Adama in antikrista, nekaj biblije in nekaj apologetike. Spominjam se, kako je razložil Merkurja, boga tatov in trgovine.

Ime Merkur, je pojasnil Fulgencij, pomeni popoln trgovec. Na njegovih gležnjih so krila, ker se poslovnežem vedno mudi, kot da bi bili na krilih. Palico, okrog katere se ovijajo kače, nosi zato, ker trgovina včasih prinese nadzor nad drugimi in žezlo, včasih pa zada takšne rane, kakršne povzročijo kače. Upodobljen je s čepico na glavi in s petelinom. Pokrivalo ima zato, ker so trgovski posli vedno prikriti. Petelina pa ima, ker so trgovci vedno na preži, ali pa zato, ker se ob kikirikanju zbudijo in začnejo s transakcijami.

Merkur oziroma Hermes je zaščitnik tatov, ker pri trgovanju za tatu ni razlike med plenjenjem in krivoprisežništvom ali med ropanjem in svetoskrunstvom. (Fulgencij slovi po slabem, neprebavljivem in nejasnem jeziku.) In naposled, zakaj je ubil Argusa? Argus je imel stotero oči, ki so (v prostem prevodu) sijale z živo pozornostjo, in to bogato žetev oči na enem telesu je Hermes požel z eno rano, z enim zamahom ukrivljenega rezila, ki ga nosi s sabo. Grki, pravi Fulgencij, so s tem hoteli povedati, da je nekdo, ki je tat in trgovec, z enim potuhnjenim udarcem srpa, s prevaro pretental in izigral sto varuhov.

V tistih poznoantičnih časih je, na naši celini, med drugimi omenil Merkurja Sulpicius Severus. Pisal je, kako je sv. Martin (svetnik, ki je sam Evropi prinesel prvenstvo pred vsemi svetniki Vzhoda) izganjal duhove in kako so nekateri, ko so zapuščali telo, povedali svoje ime. Eden je priznal, da je Merkur. Bog trgovine je postal demon, hudičev služabnik.

In potem je bilo trgovanje v našem svetu vsaj tisočletje in pol na slabem glasu. Božanski status pa je ponovno pridobilo šele konec prejšnjega stoletja, s tako imenovanimi finančnimi čarovnijami. Nekje v teh koordinatah se porajajo tudi naše politične »zaveze«.