Nacionalni obveščevalni svet je telo, v katerem se delo dobrega ducata ameriških obveščevalnih služb predeluje v srednjeročne in dolgoročne strateške analize nacionalnega varnostnega položaja in svetovnih trendov. Izdelki so ocene nacionalne varnosti, vsaka štiri leta, po volitvah in pred prevzemom službe novega predsednika, pa tako imenovana globalna poročila. Da bi bili te ocene in poročila čim zanesljivejša opora in pomoč vodilnim politikom in vladnim uslužbencem, naj bi bili neodvisni od tekočih političnih zadev in preferenc. Predsednik Nacionalnega obveščevalnega sveta je desna roka vrhovnega obveščevalnega šefa, ki poroča predsedniku ZDA, Nacionalnemu varnostnemu svetu in Svetu za domovinsko varnost.

Freemana je za predsednika predlagal direktor nacionalnih obveščevalnih služb Dennis Blair. Ocenil je, da je Freeman zaradi svojih izkušenj, izobrazbe, znanja, neodvisnosti pri presojanju in osebne integritete pravi človek za ta pomembni položaj. Toda imenovanju je nasprotoval izraelski lobi in Freemana z intenzivno tritedensko sovražno kampanjo zrušil. Razlog? Freeman je kritičen do izraelske okupacije palestinskih ozemelj. Med drugim je izjavil, da ne verjame, da bo palestinskega nasilja konec, preden se bo nasilni okupaciji odpovedala izraelska stran.

Izraelski lobi je torej uspel. Toda v čem? Tudi ta zmaga je, tako kot druge zmage v imenu Izraela, pustila za sabo predvsem ruševine in primerno število neeksplodiranih bomb, ki jih bo razneslo v prihodnosti. Izraelski lobi je pokazal svojo silno moč. Ni se še zgodilo, da bi snel kandidata za tako visok položaj, in to v varnostno- obveščevalnem sistemu ZDA pa še na očeh javnosti za povrh. Freeman, sicer diplomat, je opozoril na to v svoji odstopni izjavi v nič kaj diplomatskem jeziku. Za vsak primer, da se ne bi kdo zgovarjal, da ni slišal ali razumel.

Najprej je povedal, da je sprejel ponudbo, naj predseduje Nacionalnemu obveščevalnemu svetu, zato, da bi to telo ubranil pred politizacijo. Zgodilo pa se je, da se je znašel pod napadom »ljudi, ki so brez sramu in strastno privrženi pogledom politične frakcije v tuji državi«. Ta »posebna interesna skupina skuša z dolgotrajno politično kampanjo vzpostaviti nadzor« nad Nacionalnim obveščevalnim svetom.

V nadaljevanju je opozoril, da gonja proti njemu ponazarja, da »mi, Američani, ne moremo več imeti resne javne razprave in neodvisno presojati o zadevah, ki so velikega pomena tako za našo državo kot za naše zaveznike in prijatelje«. Da ne bi kdo ugibal ali se sprenevedal, o čem je govor, je Freeman postal konkretnejši: »Obrekovanja, ki so letela name, in sledi elektronske pošte, ki so jih pustila za sabo in jim ni težko slediti, nedvoumno kažejo, da imamo močan lobi, ki odločno preprečuje, da bi v javnost prišli še kaki pogledi, razen njegovega,« še bolj pa to, da bi takšni drugačni pogledi »postali dejavnik v ameriškem razumevanju teženj in dogodkov na Bližnjem vzhodu«.

Namen izraelskega lobija je »nadzorovati politiko z izvajanjem veta na zaposlovanje ljudi, ki oporekajo modrosti njegovih pogledov, z zamenjavo analize s politično pravšnostjo in z izključitvijo« iz procesa političnega odločanja »vsake opcije in vseh opcij, razen tistih, ki jih podpira«. Na tak način skuša ta skupina pritiska »vsiliti« Američanom »sprejemanje politike tuje vlade – v danem primeru vlade Izraela«. Ameriški javnosti je vzeta možnost razpravljati, ameriški vladi pa obravnavati »kakršno koli opcijo politike ZDA na Bližnjem vzhodu, ki ji nasprotuje vladajoča frakcija v izraelski politiki«. In o tem ni dovoljeno govoriti.

Gonja proti Freemanu je pripeljala do tega, da si mnogi postavljajo resno vprašanje, »ali bo Obamova vlada lahko sprejemala lastne odločitve o Bližnjem vzhodu in vprašanjih, povezanih s tem«. Freeman je rekel, da obžaluje, da je njegova pripravljenost služiti tej vladi vrgla senco dvoma o njeni zmožnosti obravnavati vprašanje, kakšna bližnjevzhodna politika bi najbolje služila interesom ZDA, ne pa interesom lobija, ki si prizadeva »vsiliti voljo in interese tuje vlade«. Še bolj kot o tem, ali ameriška vlada lahko obravnava različne politične možnosti na Bližnjem vzhodu, se dvomi o tem, ali je o bližnjevzhodni politiki, ki bi bila v njenem interesu, zmožna odločati.

Razkazovanje moči izraelskega lobija torej, prvič, napeljuje k sklepu, da ameriške obveščevalne službe niso politično neodvisne in da so, kar je še huje, pod vplivom tuje politične grupacije; drugič, spodkopava moč ameriške zunanje politike, na katero sicer računa; tretjič, jemlje verodostojnost Obamovi vladi in ji s tem onemogoča konstruktiven ali vsaj učinkovit poseg v bližnjevzhodno politiko; četrtič, dokazuje, da je ameriška politika skorumpirana (v gonji proti Freemanu so bili v prvi vrsti kongresniki in senatorji, ki jih podpirajo judovske organizacije); petič, kaže, da v ZDA ni mogoča resna neodvisna javna razprava o ključnih političnih vprašanjih; in šestič, povzroča, kot je rekel Freeman, »vedno večjo škodo nacionalni varnosti ZDA«.

Sporočilo Palestincem je jasno. Toda Freeman je naslovil opozorilo tudi na Izraelce. Delovanje izraelskega lobija v ZDA oblikuje politiko, ki lahko »na koncu koncev ogrozi obstoj izraelske države«. Tisto, o čemer ni govoril, je grožnja izbruha antisemitizma na ameriškem Titaniku.

S tem pa naukov te zgodbe še ni konec. Ta zgodba kaže, kako se v današnjih demokracijah »dela« politika. Naj povzamem Freemana: Taktika izraelskega lobija sega do dna, kjer ni več ne časti ne dostojnosti, in se poslužuje osebnega diskvalificiranja, selektivnega in napačnega citiranja izjav, namernega izmaličenja tistega, kar je človek naredil ali dosegel, lažnih konstrukcij ter skrajnega omalovaževanja resnice. Tega imamo zdaj tudi pri nas v obilju.