V zadnjih sedemnajstih dneh je bilo v Gazi ubitih več kot devetsto Palestincev. V glavnem z raketami in bombami. Nekakšno ravnotežje to je. Med okupacijo Slovenije je italijanska vojska vpeljala razmerje ena proti deset. Za vsakega ubitega italijanskega vojaka deset slovenskih talcev. Podobno razmerje je po letu 1943 upoštevala tudi nemška okupacijska vojska. Ena proti deset se je zdelo praktično razmerje za represalije.
Če bi Izraelci za palestinska okupirana ozemlja uporabili isto razmerje, bi v Gazi lahko pobili sto štirideset Palestincev in pogledali, ali je to dovolj zastraševalna taktika. Napad na Gazo bi trajal dva dni. V sedemnajstem dnevu vojne 12. januarja je bilo razmerje 1:65. Ta dan je imela Slovenija na zasedanju Sveta OZN za človekove pravice priložnost, da glasuje za resolucijo, ki je obsodila Izrael.
Za vsakega ubitega Izraelca pred napadom na Gazo je bilo ubitih 65 Palestincev. Tudi tem številkam bi lahko rekli, da predstavljajo nekakšno ravnotežje.
V detajlih razmerje postane še bolj zanimivo. 12. januarja je Urad Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih dejavnosti na okupiranih ozemljih (OCHA) objavil, da je bilo do 17. ure tega dne ubitih 910 Palestincev, od tega je bilo 75 žensk in 292 otrok. Temu se ne gre čuditi. 56 odstotkov prebivalcev Gaze so otroci pod 18. letom starosti. Izraelsko zunanje ministrstvo je v istem času uradno napovedalo, da so bili od 27. decembra z raketami ubiti štirje Izraelci. V času trajanja operacije je razmerje 1:227,5. Za vsakega ubitega Izraelca 227,5 Palestinca. Spodobno ravnotežje. Strokovni izraz za ta pojav je najbrž progresivno ravnotežje.
Ameriška vojska je v Iraku v primerjavi s temi številkami delovala skoraj kot nevladna humanitarna organizacija. Okupacija Iraka je bila maščevalna operacija za napad Osame Bin Ladna na Svetovni trgovinski center v New Yorku. V ruševinah dvojčkov je bilo ubitih 2749 Američanov. Da so se čustva pomirila, je bilo do letošnjega 13. januarja ubitih 89.594 Iračanov. 1:32,5. Trend je zanimiv.
Kako pa ustreza siceršnjemu razmerju med žrtvami? Urad Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih dejavnosti vodi pedantno statistiko vseh žrtev. Julija leta 2007 so izdali poročilo o žrtvah med Izraelci in Palestinci od leta 2000. Skupaj je bilo v tem obdobju ubitih 5848 ljudi. V tem času je potekal palestinski upor na okupiranih ozemljih. Mednarodna skupnost je vztrajno pozivala Palestince, naj prenehajo z nasiljem in pristanejo na izraelske pogoje za mir. Pritisk, naj prenehajo z nasiljem, je bil usmerjen zgolj na Palestince, ki so bili izenačeni s terorizmom. Izraelci so se branili. Kar je dvakrat zanimivo. Palestinci so odgovorili s tem, da so leta 2006 na volitvah glasovali za Hamas. Rezultat je vzbudil veliko presenečenja v ZDA in Evropi. EU je takoj za ZDA izolirala Hamas in zahtevala, da se odpove svoji nasilni taktiki upora proti okupaciji.
Od vseh ubitih je bilo 4228 Palestincev, 1024 Izraelcev in 63 tujih državljanov. Za vsakega ubitega Izraelca 4,1 ubitega Palestinca. Ena proti štiri. Še med drugo svetovno vojno bi to veljalo za zmerno politiko represije. Lep primer človeškega ravnotežja.
Da bralcev ne bi moril z mračnjaškimi detajli, sem izpustil razmerje med ranjenimi, porušenimi hišami, bombardiranimi šolami, zaplenjeno zemljo, prepovedjo gibanja, obiska zdravstvenih ustanov, šolanja in dela ter drugimi sestavinami vsakdanjega življenja, ki tvorijo palestinsko eksistenco na okupiranih ozemljih. V Izraelskih zaporih je 11.000 Palestincev, v palestinskem ujetništvu je en Izraelec.
To so splošno znane stvari in jih ne gre ponavljati, ker vzbudijo samo slabo voljo in ogorčenje. Navajati realne številke velja v najboljšem primeru za nevljudno, običajno pa za nepotrebno motenje mirnega toka politične logike.
Pa vendar je vprašanje ravnotežja ključno za razumevanje sodobnih političnih tokov. Zunanje ministrstvo Slovenije je 12. januarja izdalo sporočilo o svojem glasovanju na izrednem zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, v katerem "obžaluje, da Svetu ni uspelo soglasno sprejeti resolucije o razmerah v Gazi". Slovenija ni glasovala za resolucijo, ki je obsodila izraelsko kršenje človekovih pravic. Razlaga, zakaj se je Slovenija vzdržala, je neposredno povezana z mehaniko ravnotežja. Zunanje ministrstvo z obžalovanjem ugotavlja, da bi z veseljem glasovali za resolucijo, če bi "sklicatelji zasedanje ustrezno in uravnoteženo naslovili".
Ah, ravnotežje. Ministrstvo tudi razloži, v čem je problem. Nekoliko kontradiktorno, ampak nekaj je. "Kljub nesorazmernemu odzivu Izraela, ki ga ni mogoče upravičiti, resolucija ne omenja Hamasove prekinitve premirja in raketiranja Izraela. Slovenija je sicer lahko soglašala z večino elementov, ki jih vključuje sprejeta resolucija, predvsem s pozivom k spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic."
Vsaj klasike izogibanja formuliranja stališč so si slovenski diplomati prebrali. To, da je Hamas prekinil premirje, ne drži. Premirje je poteklo. Med premirjem pa je Izrael ob razumevanju mednarodne skupnosti tako izoliral Gazo in življenje prebivalcev naredil tako neznosno, da je že pred potekom nastala situacija vojnega stanja. Izrael je uporabil vso moč svoje države, da premirja ne bi obnovili. Invazijo Gaze so začeli načrtovati takoj, ko je bilo premirje sklenjeno.
O potrebi po ravnotežju v resoluciji bi bilo smiselno govoriti, če bi bilo razmerje med žrtvami 14 proti 14. Tudi pri 14 proti 140 bi se še dalo razpravljati. Pri razmerju 14 proti 910 je akademsko pomišljanje o uravnoteženem odzivu licemerje. Kje je meja? 1000? 2000? 10.000? Slovenija se je pridružila tistim državam, ki so pripravljene obsoditi agresijo samo pod pogojem, če obsodba vključuje razlago, da so Palestinci krivi za nasilje. Ali v najboljšem primeru, da sta "obe strani" enako krivi.
Sklicevanje na to, da se je Slovenija vzdržala, ker si prizadeva "za skupno stališče EU", je norčevanje. V Svetu za človekove pravice EU ni kolektivna članica. Vsaka država glasuje po svoji vesti. Če jo ima.
P. S.: Spoštovani gospod Janez Janša, če sem vas s svojim zapisom kakorkoli užalil ali kako drugače prizadel, se vam vnaprej iskreno opravičujem.