Nezadovoljneži, kakršen sem jaz, smo imeli o tistem njegovem političnem idealu povedati veliko slabega. Zdaj pa je novopečeni premier pokazal, da njegova politična »filozofija« deluje. A kako deluje?
Kar vem o tistem sestanku, sem izvedel iz časopisov. Vtis, ki ga je ustvarilo poročilo Slovenske tiskovne agencije, je, da je neki mož nastopal kot državnik, ki ve, kaj in kako je treba storiti: Janez Janša. Imel je vsebinske predloge in pripombe, govoril je iz izkušenj in z avtoriteto. Preostali so sledili. Golobič je sicer opozoril pred vdajanjem pretiranemu zadovoljstvu in na dolgoročnejši slovenski nacionalni interes, a ni videti, da bi to kako vplivalo bodisi na sprejeta stališča bodisi na slog njihovega sprejemanja. Tisti z desne so se imeli priložnost potrkati po prsih in pohvaliti, da se uresničuje prav politika, za katero se že od nekdaj zavzemajo. A vsi so, kot je videti, bili bolj kulisa za glavna igralca.
Glavna igralca pa nista imela enako pomembne vloge. Razliko med njima lahko povzamemo takole: Janša ima avtoriteto, Pahor pa kabinet. Prvi ustvarja politiko, drugi daje prostor za ustvarjanje politike. In vprašanje, ki se ob tem postavlja, je naslednje: Ali bo Pahor izrabil svoj položaj prvega ministra za to, da bo iskal poti, ki mu bodo omogočale izogibati se političnemu odločanju in obenem ostati čisto spredaj, v soju in toploti žarometov? Potem bo njegovo premierstvo kot pravljica: tisoč in en način za prvorazredno politično preživetje brez politike.
Če bi bila ljubezen vzajemna, bi nas čakalo nekaj takega kot tisoč in ena noč z Janšo. Tako pa bo Janša vzel, kar mu bo prišlo prav, in zavrnil, kar bo koristneje zavrniti, takrat, ko bo za to pravi čas. Odkar je Pahor prevzel vlado, Janša še ni storil napake. Svojo vlogo igra odlično. Ampak glede na to, da njegov nominalni protiigralec noče vzeti resno svoje vloge, Janševa vloga niti ni posebno zahtevna.
Kar je Pahorju in Janši skupno, je to, da vodita vladno politiko brez odgovornosti. Pahor odgovornosti očitno noče ali ne more sprejeti in jo bo delil z vsemi, ki bodo za to pripravljeni, Janši pa je ni treba sprejeti, ker s to vlado formalno nima ničesar. Od dveh neodgovornih vodilnih vladnih politikov na Slovenskem je zato res neodgovoren le eden. Drugi je namreč odgovoren svoji stranki (kakor koli že utegne biti tista stranka de facto odgovorna njemu). Odgovorno igra svojo opozicijsko vlogo. Njegova stranka je pred nekaj dnevi oblikovala svoj strokovni svet. Dela resno, misli strateško. Ali je kaj bolj zgovornega kot drobno dejstvo, da je član strateškega sveta SDS in nosilec opozicijske zunanje politike, se pravi zunanji minister v senci, obenem na soncu, pri Pahorju, posebni zunanjepolitični svetovalec in odposlanec? Kaj nam več pove o sedanjem političnem trenutku na Slovenskem?
Ta vladni kabinet, v katerem domujejo opozicijski prvaki, je druga Pahorjeva pravljica, visokopolitična Mojca Pokrajculja. Negativni lik v tej zgodbi imamo in ga poznamo. Kdo od tistih, ki jim dobri lastnik kabineta odpira vrata, zna kaj koristnega, nam je vsaj neposvečenim manj jasno. Koga bodo izbrali za žrtev in mu polomili tace, bomo pa še videli.
Ampak to je večinoma slovenska posebnost. Vrnimo se k vprašanju, kako se uresničuje in deluje politika nad političnimi razlikami, Pahorjeva nadpolitika. Dani primer je tako rekoč paradigmatičen. Naši politični posebneži ponavljajo dobro preizkušene obrazce. Če hočeš doseči nacionalni politični konsenz, se ne boš ukvarjal z notranjo politiko. Najučinkovitejši boš, če boš našel zunanjega sovražnika. Pravega sovražnika, ki ogroža našo nacionalno eksistenco. Takega, ki nam zapira izhod na odprto morje in s tem zanikuje našo samostojnost. Takega, ki se hoče polastiti naše zemlje in spodjeda našo bit.
Tak vrag mejak je prav lahko v resnici neprijeten stvor, ki ga skomina po tuji zemlji, ki se neprijazno obnaša in postavlja nesprejemljive zahteve. Ampak ko ga naposled uspeš prikazati kot eksistenčnega sovražnika, ni več pomembno, kako se dejansko obnaša in kaj v resnici zahteva. Niti ni pomembno, kako bi se dalo rešiti realni problem – če tak problem seveda obstaja. Nasprotno, obstoj takega problema je sredstvo za reševanje notranjepolitičnih problemov, zaradi katerih je bilo treba sploh šele iznajti zunanjega eksistenčnega sovražnika. Da se morebitni problem ne bi prehitro rešil, politiki postanejo »neizprosni«. S to besedo je bil v odnosu do Hrvaške in njenih pogajanj z EU označen celo Pahor. Postavil se je tako, da bi ga bil še Koseski vesel: »trd bodi, neizprosen, mož jeklen« itn.
Kako nesprejemljiva so v danem primeru hrvaška stališča, ne vem, ker nisem videl ustreznih dokumentov. Vsaj polovici slovenskih politikov, ki so se izprsili v tem primeru, pa niti ne verjamem niti ne zaupam. Ampak na podlagi tega, kako nastopajo, se nam obeta zunanjepolitična šlamastika. Celo ko so »neizprosni«, vodilni slovenski politiki ne morejo utišati dvomov o tem, kako bo njihovo neizprosnost sprejela EU. Oglaša se bojazen, da naše stališče ne bo razumljeno. Priznavajo, da doslej ni bilo storjenega dovolj, da bi bila EU prepričljivo seznanjena s slovenskimi pogledi. Priznavajo torej nič manj kot to, da terena za podporo Sloveniji niso obdelali. Za takšno zaostrovanje se država odloči ali če ima zagotovljeno podporo prijateljskih držav in nevtralnost nenaklonjenih ali pa če je dovolj močna, da tega ne potrebuje. Bojim se, da za Slovenijo v danem primeru ne velja ne eno ne drugo.
Da je bila Pahorjeva gesta nacionalne odločnosti slabo pripravljena, kaže še en argument, ki ga je bilo v teh dneh večkrat slišati: da je blokada hrvaških pogajanj z EU priložnost za razmislek o tem, kako naprej. Odgovorna politika bi morala temeljito in vsestransko razmisliti o tem, preden se je odločila za zaostrovanje. Če zaostrovanje razumeš kot priložnost za razmišljanje, nisi razmišljal niti približno dovolj, da bi se lahko odločil za zaostrovanje. Razen če je vse to le utrjevanje slovenskega političnega bratstva in edinstva ter priprava terena za »razvojni dialog«, ki ga bo vlada začela takoj po novem letu.
