Kar gledamo, ni ravno eksodus. Eksodus, v onem visokem svetopisemskem pomenu, bi imeli, če bi tisti del Slovenije, ki ni volil za Janšo, odšel izpod vladavine našega faraona, zapustil te kraje in si v puščavi, na nikogaršnji zemlji, nekje drugje z božjo pomočjo postavil svojo svobodno republiko. Ampak takšni čisti začetki niso več mogoči. Da je v politiki mogoče kaj postaviti na novo, čisto na novo, je utvara, za katero je vedno moral kdo drago plačati. Poleg tega je ta dežela tudi dežela tistih, ki so glasovali proti faraonski oblasti. In medtem ko je najverjetnejši novi izvršilni vladar kar se da malo podoben Mojzesu, se ti, ki so izgubili oblast, očitno močno trudijo, da tistega, kar koli že bodo novi postavljali, ne bodo mogli postavljati na čisti podlagi.

Ko gledam, kako se ta vlada poslavlja, me to spominja na vojsko, ki se umika. Ne na stranko, ki je izgubila volitve, ne na politike in uradnike, ki morajo počistiti svoje delovne mize in predajajo posle, temveč prav na umikajočo se vojsko. In to ni vojska, ki brezglavo beži, temveč vojska, ki je prepričana, da je izgubila bitko, ne pa vojne. Vojska, ki se ni vdala, ki se ni odpovedala boju, ampak se pripravlja na nadaljevanje vojne. Del teh priprav je zavzemanje položajev. Zavzemanje položajev pa ni istega kova. Deloma je vojna za pozicije in deloma pozicijska vojna.

Vojna za pozicije je manj pomemben vidik. Tu gre predvsem za posameznike, ki morajo oditi s sedanjih položajev, se pa ne morejo sprijazniti s tem, da bi izgubili čast in oblast, in si hudo želijo ter si temu primerno močno prizadevajo dobiti kako drugo ugledno in dobro plačano državno službo. Trenutna oblast je seveda vzvod moči, ki ga noben tak človek ne bo pustil neizrabljenega. Tudi oblast, ki si jo izgubil, je, dokler se je lahko oklepaš, še vedno oblast.

Najbolj kričeč primer take vojne za pozicije je seveda trenutni zunanji minister. Ta primer je v resnici tako razvpit, da ga ni treba podrobno razčlenjevati. Gospod minister se je odlikoval s tem, da se je sam predlagal za veleposlanika na Dunaju, čeprav po zakonu, ki ga je sam podpisal, ne izpolnjuje formalnih pogojev za ta položaj, vlada pa je v zadnjem trenutku, ko je še imela polnomočje, njegovo imenovanje potrdila. Da bi bila mera polna, je ta človek potem kot zunanji minister pisal odprto pismo predsedniku republike in insinuiral, da predsednik blokira imenovanje veleposlanikov, ki jih je tik pred zdajci bolj po domače predlagal prav ta zunanji minister. Predsednikovemu odgovoru, da je takšno ravnanje neprimerno in nedostojno, ni česa dodati. Razen morda tega, da je ta minister končno nedvoumno in nesporno blamiral samega sebe, ne pa več institucije ministrstva ali, pač po funkciji, države in državljanov. Takšno obnašanje je spričevalo osebnega značaja samopredlaganega in političnega značaja vlade, ki ga ne gre dobronamerno spregledati ali pozabiti. So stvari, kjer dobronamernost ni najbolj na mestu, denimo oddaljevanje od črke in duha ustave, ki so si ga odhajajoči privoščili.

Pri takšnih primerih gre torej precej neposredno za tešenje osebnih ambicij. Posredno pa lahko tako pridobljene pozicije igrajo vlogo v pozicijski vojni. Veleposlaništvo na Dunaju, denimo, je strateško pomembna pozicija, ker omogoča dostop do mednarodne politike, saj ima na Dunaju sedež kar nekaj pomembnih mednarodnih organizacij. Takšni lovci na pozicije seveda znajo zamenjati politične barve, ni pa nujno, da to storijo, in tudi če to storijo, ni nujno, da s tem zavržejo dotlejšnjo politično pripadnost in zveze.

Pozicijska vojna je manj medijsko privlačna kot neobvladane osebne ambicije kakega dovčerajšnjega pomembneža. Tu ne gre za nastavljanje generalov, temveč za nastavljanje operativcev za posebne naloge, obveščevalcev, diverzantov ipd. Mediji imenovanj in zaposlovanja kadrov te vrste niso spregledali, niso pa o njem niti podrobno poročali, ne o pozicijah ne o imenih.

Menim, da bi državni aparat moral biti vsaj do neke mere impregniran pred strankarskimi menjavami, prerivanjem in intrigami v njegovem vrhu. Službovanje strokovnih delavcev, če le opravljajo svoje delo korektno, ne bi smelo biti odvisno od volitev. Ampak tu ne gre za strokovne delavce, temveč za politične operativce. Prav zato gledam s skrajnim nezaupanjem, kako vlada v odhajanju vkopava svoje manj izpostavljene kadre na pozicije v aparatu, ki ga poveljniki zapuščajo. Da začenja pozicijsko vojno. V pozicijski vojni gre namreč prav za držanje pozicij.

Paradoks naše pozicijske vojne je, da jo vodi opozicija. Medtem ko bodo kadri, nastavljeni med umikom vojske, prav lahko leta in leta »spali«, poveljniki, ki so izgubili volilno bitko, že začenjajo sejati dvom o zakonitih institucijah. Na muho so vzeli predsednika republike. Zunanji minister mu je bolj ali manj naravnost očital, da blokira delo države. Kraljičin obisk je Stranki ponudil priložnost, da je predsednika države v žlahtnem populističnem slogu obtožila, da krši protokol in da je spečan z »nekdanjo komunistično nomenklaturo«.

Na drugi fronti so napadli zakonodajno oblast, kar je še bolj skrb zbujajoče. Vodja poslancev SDS si je na prvem, konstitutivnem zasedanju državnega zbora privoščil izpad, v katerem je skušal delegitimizirati volitve, ki so med drugimi tudi njega samega in njegove kamerade pripeljale v parlament. Blagovna znamka SDS: nedostojno in neprimerno. Potem se je žaljivo izražal o novem predsedniku državnega zbora. Spet nedostojno in neprimerno. In nato je že vnaprej razvrednotil delo novega parlamenta, češ da bo le poslušno orodje izvršilne oblasti. Nedostojno in neprimerno. Če bodo esdeesovci dosledno razvijali logiko takšnega odnosa do parlamenta, ga bodo še zažgali.

Skratka, lotta continua. Vojna se nadaljuje.