Tak je čas, v katerem živimo. Si predstavljate, da bi po drugi svetovni vojni nekdo oglaševal izlete po Hitlerjevih poteh? Ali da bi založba Rudolfu Hessu ponudila milijone mark za »spomine«? Morda z naslovom – stavkom, ki ga je izrekel med nürnberškim sojenjem: »Ničesar ne obžalujem.« Taka lepa avtobiografska izpoved o tem, kako ustrezno se mu je zdelo klanje za dosego tistega miru, za katerega si je bojda na koncu, ko je bilo jasno, da je Nemčija vojno izgubila, prizadeval?

Fritzl ni bil politik, kot Karadžić, a je pravi otrok nacistične logike. Fritzl ni kakšen samotarski posebnež, kot je bil na primer Priklopil, ki je ugrabil osemletno Natascho Kampusch in jo za osem let skril v klet, ko mu je pobegnila, pa je naredil samomor. Fritzl ni kakšen norec, kot radi in prehitro rečemo, Fritzl je en sam razum – brezčuten razum. To, kar bi si ljudje lahko v njegovi hiši ogledali, je visoka tehnologija zatiranja, natančno tako kot šestdeset let prej koncentracijska taborišča. Njegovi jetniki, hčerka in njunih šest otrok (sedmi je umrl kot dojenček), so bili zaprti za osmimi blindiranimi vrati, ki so bila elektronsko nadzorovana (Fritzl je bil električar), prostori pa zvočno izolirani in nepredušni do te mere, da so preiskovalci, ko je bil zločin odkrit, v njih zaradi pomanjkanja kisika zdržema lahko ostali le po eno uro. Ta ječa ni nastala čez noč, urejati jo je začel dve leti prej (tudi koncentracijska taborišča so začela nastajati v tridesetih letih), preden je hčerko, ki jo je, kot kaže, spolno zlorabljal od enajstega leta, pri osemnajstih s pretvezo, da naj mu pomaga nekaj znesti v klet, tja zaprl. Pri osemnajstih – takrat, ko policije zaradi njene polnoletnosti ni več zelo skrbelo njeno izginotje. Skrbno varovanje kleti, postopno večanje prostorov zaradi rojevanja otrok, načrtovanje obiskov v kleti, dostava hrane in obleke, nenehna grožnja ujetim, da bi njihov poskus pobega sprožil vdor plina (kot rečeno, nacistična šola) in električni udar, zagotavljanje videza spodobnega družinskega očeta in občana (nacisti kot ljubeči družinski očetje), skrb za domnevne vnuke, v resnici njegove incestuozne otroke, ki jih je iz kleti postopoma spuščal v oskrbo ženi v gornje nadstropje… Toliko inteligence, podrejene zlu. In izjava po aretaciji: »Hčerka se ni držala nobenih pravil, cele noči je visela po bifejih, pila in kadila.« Od leta 1984 naprej nič več. Oče jo je spravil na pravo pot: »Klet je bila moje kraljestvo.«

In »kralj« bi zdaj rad zaslužil. Denar bi, pravijo, sicer dobile njegove žrtve. A tudi »slavo«, seveda. Po enaintridesetih letih zlorab še ultimativna ejakulacija na uničena bitja: naj svet vidi, kako dober kralj je bil. Prinesel jim je televizor in knjige in rože…, le sonca in lune otroci še nikoli niso videli.
Tudi Natascha Kampusch je svojo izkušnjo drago prodala. Toda kot žrtev je lahko sama odločala o tem, kaj naj javnost izve in česa ne, ali svojo travmo sploh hoče unovčiti ali ne. In poleg tega je bila sama in polnoletna. Fritzl ima kopico mladoletnih otrok. Naj država torej v imenu »pisateljske svobode« pusti izprijencu širjenje »njegove resnice« ali naj zaščiti žrtve? In čigavo orožje je v tem primeru knjiga?

V Priklopilovem stanovanju so menda našli knjigo znanega britanskega pisatelja Johna Fowlesa Zbiratelj, ki pripoveduje o podobni ugrabitvi dekleta. A roman ne more biti kriv, da je na tako drastičen način »meso postal«, saj odkar obstaja besedna umetnost, velja, da med izmišljenim in resničnim ni enačaja (razen na slovenskih sodiščih). A vprašanje etike literature zato ni neaktualno. Fowles opisuje dekletovo smrt v ujetništvu boleče pretresljivo. Odreka se moraliziranju, ne pa tudi etiki. Tudi Nabokov je v zvezi z Lolito trdil, da noče moralizirati. Toda ali si je ob napadih, da je nemoralen, želel obrambe svojega pisateljskega kolega Robertsona Daviesa, ki ga je opravičeval s trditvijo, da v romanu »ne gre za zlorabo nedolžnega otroka, ki bi jo zakrivil lokav moški, ampak za izkoriščanje šibkega moškega, ki ga je zakrivil pokvarjen otrok«?! Šibek štirideset let star moški, ki ga izkoristi enajstleten pokvarjen otrok? Odrekanje moraliziranju kot alibi za perverzne obrate?

Nabokov sam v tekstu ponuja dovolj etičnih opornikov: tudi takrat, ko Lolita domnevno »sodeluje« brez uporabe sile in izsiljevanj, s katerimi jo prisili v spolnost (»Kakšen užitek je bil prinašati ji kavo – in ji je ne dati, dokler ni izpolnila svoje jutranje dolžnosti!«), je pravzaprav žrtev medijskih podob: »...sprevidel sem, da mi bo to dovolila in da bo pri tem po vseh hollywoodskih pravilih celo zaprla oči.« Leta 1955 je Nabokov že zaznal, kako je filmska podoba zaznamovala in zmanipulirala obnašanje otrok, kako so otroci v realnosti nevede prevzemali medijsko konstruirane spolne vloge. »Pokvarjeni otrok«, o katerem je govoril Davies, je bil torej pokvarjen od štiridesetletnih šibkih hollywoodskih režiserjev in hkrati od piscev tistih vzgojnih priročnikov, ki jih citira Nabokov in v katerih piše, da »se normalna deklica po navadi na vso moč trudi, da bi bila všeč očetu«. Posiljevalec Humbert se dobro zaveda, kaj počne: »moreča, zoprna tesnobnost – kakor da sedim zraven drobcene sence nekoga, ki sem ga jaz ubil.« Tudi Fritzl se je menda tega po lastnih besedah zavedal kar štiriindvajset let. Drobcene sence tistih, ki jih je ubil, pa so se kljub temu množile.