Ker je pred kratkim po desetih letih obratovanja zaprl gostilno v Vojniku pri Celju, so med ljudmi hitro začele krožiti govorice, da mu gre v zadnjem času posel slabše in da je moral tudi sam malce "zategniti pas". Gostilno je namreč zdaj prevzel gostinec, ki je bil dolga leta Štormanova desna roka. "Bilo je drugače, kot govorijo ljudje. Gostilno nam je za deset let dala v najem družina Marolt, s katero smo imeli vedno zelo dobre odnose. Najemna pogodba je potekla in Maroltovi so izrazili željo, da bi jo znova podaljšali za deset let. Ne da bi koga spraševal za mnenje, sem se odločil, da tega ne bom storil zaradi bolezni v družini. Moja žena je namreč zelo bolna. Svojih občutkov, kako hudo mi je zaradi njene bolezni, ne skrivam. Glede na to, da imamo poleg hotela še sedem restavracij, to seveda pomeni, da je dela in obveznosti več kot dovolj. Posel mora iti naprej, in to je tudi želja moja žene. Ljudje mislijo, da smo lastniki vseh svojih restavracij, vendar to ni res. V naši lasti so samo hotel Štorman ter restavraciji v domači hiši v Šempetru in v Šmarju pri Jelšah. Drugi lokali so v najemu, kar je velika razlika. Ko pogodba poteče, se moraš pač odločiti, ali boš nadaljeval ali se poslovil." Svojih poslovnih uspehov Zvone Štorman kot zasebnik javnosti seveda ne razkriva. "Za današnje razmere poslujemo normalno, moramo pa seveda priznati, da ni tako, kot je bilo pred leti. V Sloveniji delam kot gostinec že 25 let in v tem času se je izkupiček tržnosti zagotovo zmanjšal za 25-krat", pravi Štorman. Kot povsod drugod se morajo po njegovih besedah gostinci danes prilagajati novim razmeram in varčevati na vseh področjih, kajti cene gredo samo še gor. Decembra lani so plačali zadnji obrok za hotel Štorman, ki so ga za tri milijone mark kupili od Izletnika Celje. Mesečno so ga odplačevali po 50.000 mark, kar se je seveda precej poznalo pri poslovanju. "Če bi bil znova mlad in bi se odločal za poklic, bi zagotovo izbral enako pot. Imamo srečo, da se gosti radi vračajo k nam, in prepričan sem, da bom s pozitivnim razmišljanjem ter ob dobrih sodelavcih prebrodil težke čase, ki jih danes doživljajo gostinci. To delo opravljam z dušo, čeprav priznam, da bi bil najraje kuhar, vendar mi številne obveznosti tega ne omogočajo. Izučil sem se namreč za kuharja in vedno rad poudarim, da se kljub letom še vedno nisem `izkuhal`. Tudi za šank še vedno rad stopim. Šef se mora namreč pojavljati med gosti zaradi njih samih in zaradi zaposlenih. Ljudje dobro vedo, da nikoli nisem skoparil z besedami, kot so `lepo prosim` in `hvala`. Takšen pač sem in tak bom ostal, dokler posla ne bom predal hčerama."