Ker je "rekordna" maturantska četvorka v petek okupirala Titov most, se je nekoliko zavlekla vožnja v Ruše, kjer so nas v lokalnem bifeju čakali trije Rušani, ki so skupaj s 149 (zdaj že bivšimi) sodelavci v TDR Metalurgiji morali v sredo dvigniti delovne knjižice. Naša zamuda jih ni vznemirila. "Zdaj imamo časa na pretek." Vendar njihovi prijazni nasmeški niso mogli prikriti občutka tesnobe, ki ga je sprožila boleča izkušnja izgube službe po več kot treh desetletjih marljivega dela. In so se morali sprijazniti z dejstvom, da verjetno nikoli več ne bodo dobili zaposlitve. Vsaj ne kakšne dostojne.

"Dobiti delovno knjižico v takšnih okoliščinah je zelo stresno doživetje," prizna Štefan Puklavec. V TDR se je zaposlil leta 1976, do upokojitve mu manjkajo dobra tri leta delovne dobe. "A za nas ni tako tragično, ker imamo odrasle in zaposlene otroke. Teh nekaj let bomo že še zdržali, čeprav s socialno pomočjo. Bolj problematični so tisti nekoliko mlajši bivši sodelavci, ki imajo takšne kvalifikacije, po katerih v celotni regiji nihče ne povprašuje."

S stečajem TDR Metalurgije je na najbolj nedostojen način ugasnila zadnja neposredna potomka nekdanje velike Tovarne dušika Ruše. Sentimentalno spominjanje na zlate čase začasno odpihne porajajoče malodušje in poslušalec za nekaj minut dobi občutek, da je priča nedeljskemu kramljanju starih kolegov. "Poglejte si vse te stanovanjske bloke, te ulice. Vse to in še več je zgradila tovarna. Bila je mati Ruš!" je ponosen Anastazij Muzlovič. V TDR se je prvič zaposlil leta 1972. Do upokojitve mu manjkajo nekaj manj kot tri leta delovne dobe.

Do osamosvojitve je bila tovarna ena uglednejših v Sloveniji, saj je zaposlovala približno 2200 ljudi, ga dopolni kolega. "Plače so bile nadpovprečne, poznali so nas povsod." S pogrebom skupne Jugoslavije je tovarna čez noč izgubila 90 odstotkov tržišča. Nadzor nad podjetjem v hudi stiski je prevzela Slovenska razvojna družba. Najprej je razprodala vse tiste obrate, ki so poslovali pozitivno. TDR Metalurgija je leta 1996 pretresla prisilna poravnava, po kateri je njen 91-odstotni lastnik postal Eles. "A smo prebrodili tudi to krizo. Predlani smo ponovno proizvajali 35.000 ton karbida, kar je približno 85 odstotkov naših zmogljivosti," navrže Muzlovič. Na območju bivše tovarne je v skupno 18 podjetjih spet delalo okoli 500 ljudi.

Česar pa ni zmoglo streti 15-letno tranzicijsko hiranje, je komaj v letu dni ugonobila poprivatizacijska "zgodba o uspehu". Decembra 2006 je vlada Janeza Janše potrdila odprodajo 91-odstotnega lastniškega deleža v podjetju Alojzu Cajnku, ki je državi plačal nekaj več kot 200.000 evrov. "Obljubljali so nam partnerja, ki bo moderniziral tovarno," se te prelomnice spominja Zinka Simonič. V TDR se je prvič zaposlila leta 1973, do upokojitve pa tudi njej manjkajo tri leta delovne dobe.

Bivši tajnici bivšega direktorja v besedo skoči Puklavec: "Ni važno, kdo je postal lastnik. V pravni državni se ne bi smelo zgoditi, da se v tako kratkem času bivše državno podjetje znajde v stečaju. Zato ne obsojamo Cajnka, obsojamo tiste, ki so mu to dovolili. V avstrijskem Landecku je pred nedavnim naravna nesreča spravila tovarno karbida na rob propada, a je dežela Tirolska sanirala podjetje in zdaj spet normalno posluje. Naši tovarni, ki je toliko vložila v to regijo, pa so vsi obrnili hrbet."

Kaj se je zgodilo? Cajnko je nekatere uspešne dele podjetja odprodal in je v TDR Metalurgiji ostala le še proizvodnja silikokalcija. Ta je za zmeraj ugasnila na začetku letošnjega leta. "Ko je Cajnko sprožil prisilno poravnavo, sem dokončno izgubil upanje," pravi Puklavec. Muzlovič pa naj bi zadnje vzdihljaje podjetja zaznal že prej. "Ko so lansko jesen prodali obrat karbida, sta delavca ponoči splezala na streho in izobesila črno zastavo. To je bilo znamenje, da je firma umrla."