Najprej v Koper kot bilingvistka
Ampak italijanski jezik ima že v krvi, zraven pa še gledališko strast, saj izhaja iz gledališke družine. Mama je bila znana igralka tržaškega gledališča Zlata Rodošek, oče Danilo Turk Joco, in Jasna je rasla in se razvijala tudi na gledaliških deskah. Kot otrok je tudi statirala, potem je dobila tudi kakšne vloge in navsezadnje se je preskusila na sprejemnem izpitu na AGRFT. "Seveda ni bila sprejeta." Kot petletno dekletce je doživela svoj prvi intervju, ko je Mitja Volčič povabil pred mikrofon Rada Nakrsta kot najstarejšega člana Tržaškega gledališča in Jasno Rodošek kot najmlajšo. Ko se je potem poslušala, ji je bil njen lastni glas tako zoprn, da se je drznila poslušati šele po dvajsetih letih.
Tako pa niso mislili vsi. Na avdiciji za Radio Koper Capodistria je bila takoj sprejeta in je odlično napovedovala v slovenskem jeziku. Za nedoločen čas - ostala pa je šest let! In po njenih besedah je zdaj zastrupljena z delom, ki ga opravlja in "pobesni, če ga kdo ne jemlje skrajno resno, z levo roko, se reče". Na Radiu Ljubljana, kamor je prišla leta 1979, se je tudi ona srečala z Marijo Velkavrh in tudi Jasni je ostala v nepozabnem, toplem spominu. Sploh nobena sogovornica doslej ni rekla nobene žal besede o kolegih/cah (tudi "off the record" ne), če že ne hvalijo toncev in šefa Dolinarja (ki ni šef, ampak razumevajoči kolega), potem pa producentko izvedbe Marijo Kac (ki ni tajnica, ampak "nepogrešljiva", "zlata"). V čast je bilo Jasni, ko je še delala v Kopru, ko jo je Dare Milič povabil, da je z njim vodila silvestrsko oddajo v Ljubljani. No, bila je že cepljena z radiem.
Zdaj med drugim že deset let pripravlja ponedeljkov jutranji program s stalno ekipo. Tudi ona poudarja, da je to timsko delo, pri katerem imajo tonski tehniki pomembno besedo. Spet teče beseda o kolegijalnosti, zraven o tem, kako težko je zboleti, ker "s tem nekoga potunkaš". Drugič pa drugi, tako to gre.
Če te zgrabi smeh
Jasna je čustven človek. Ko bi, recimo, morala prebrati za televizijo dokumentarec o živalih, ustvarjen pri National Geographic, kratko malo ni mogla naprej, ko so mroži pripravljali skupinski samomor. Po drugi strani pa jo zgrabi smeh, če mora prebrati na primer približno takle oglas: v Kopru bodo odprli ogromno, mega, veličastno veletrgovino, ki se bo imenovala Slavček. V smeh jo spravijo navidez drobne tiskarske napake: napisano je bilo papež Janez Pavel dugi in ta manjkajoči "r" jo je prisilil, da je pritisnila na tipko, ki pomeni hipec tišine. Zraven pa pravi, da je tremaš in da je majhna porcija treme vedno potrebna za profesionalno opravljanje tega dela.
Svoje delo opravlja tako, da je kolikor mogoče raznoliko. Ob torkih je na Valu 202, ob sredah snema; prevaja športne oddaje v italijanščino za Televizijo Koper Capodistria, prebira ali interpretira tudi kakšne reklame, enkrat celo za Berlusconijev Canale 5, dela prenose - iz Scale pa letos iz Bayreutha. V posebno veselje pa ji je ponazarjati notranji glas Elze Budau vsako drugo soboto v Večernih utrinkih, tudi Elzine hrustljave misli, ki se ukvarjajo s kulinariko enkrat na mesec. Seveda je zraven še televizija in tu posebej poudarja sodelovanje z Vesno Marčič pri njenih nepozabnih Dosjejih, med katerimi jih je Jasna besedno spremljala kar pet ali šest.
Potem pa na potovanje. S sinom Gregorjem, ki je še osnovnošolec, sta bila letos celo na Maldivih in Šri Lanki. Vesela je, ko Gregor opazuje okolje drugače kot ona, njegove otroške oči opazijo kaj, česar sama ne in morda ji to celo prav pride kot okrasek, ko kaj s potovanj napiše za zunanjepolitično redakcijo. S potovanji pa je Jasna tako ali tako zastrupljena; že pri štirinajstih je preživela mesec dni v Angliji in ves čas se zaveda, kako zelo so pomembni skoki v tujino, ne zgolj zaradi lastnega zadovoljstva in širjenja obzorij - to koristi tudi njenemu vsakdanjemu delu.
