Prijazna ljubljanska gostilnica v petek popoldne.
Trije gostje pri sosednji mizi zvedavo obrnejo glavo v našo smer, ko Jernej Kuntner z rafalom diskretnega, vendar očitno še vedno preglasnega smeha ponovi vprašanje:
»A o mojem penisu se bova pogovarjala? Vse bom odkrito povedal, nič sramežljivo zardeval!«

Zdaj, ko je predstava v Grand hotelu Union minulo sredo že doživela uspešno premiero, je seveda jasno − beseda je tisti petek tekla tudi o njegovi najnovejši monokomediji z naslovom Penisov monolog.

Odloživa Penisov monolog za pozneje? Morda bi najprej izpostavila vaša že kar legendarna igralska presežka – češkega Pšemeka in italijanskega Mercatorija. Kateremu tipu je najbližji tipičen slovenski Janez?

U, kakšno vprašanje! Težko, težko… no, se bom potrudil.
Pšemek rad kuha, Janez ne kuha rad, še vedno trdi, da je kuhanje »babje« delo. No, na srečo je vse več izjem, med njimi sem tudi jaz. Rad kuham. Znam pripravit božanske kitajske mesne, zelenjavne in kruhove cmoke bau-ci, kuhane na pari. Mercatori? On zna iz nič narediti denar, Janez pa ne. In Mercatori ima rad ženske. Janez pa… tudi. Če je pri roki sosedova, še raje!

Igralci neradi omenjate svoja najljubša dela. Vendar reciva, da sem vam v tole vino podtaknila kakšen »veritaserum«… Imate raje tragedije ali komedije?

Vsekakor komedije. Ker v komedijah je mnogo težje igrati, meni pa že od nekdaj težje stvari predstavljajo večji izziv. Že nekaj časa nisem imel priložnosti igrati v kakšni tragediji, zato si že kar želim spet delati tudi to zvrst.

Neke vrste igra so tudi resničnostni televizijski šovi. Kaj menite o takšni zvrsti zabave? Konkretno: začenja se resničnostni šov Zamenjajmo ženi.

To so nebuloze! Samo da se šokira, da je nov šov, in še za preskromno plačilo, ki ga dobijo nastopajoči, čeprav ponudijo širši javnosti na ogled svojo intimo. Pa dobro, ko se gredo to odrasli, ampak v tem primeru vključujejo v igro tudi svoje otroke! Sploh se ne zavedajo, kakšne posledice lahko povzročijo takšne reči za njihov razvoj in poznejše normalno vključevanje v družbo. Jaz imam dva otroka, Rok ima dvanajst let, Lina sedem, in kaj takšnega jima za nič na svetu ne bi naredil. Sem privrženec normalnega družinskega razvoja, z ženo ju tudi poskušava pravilno spolno ozaveščati, česar naša generacija v glavnem ni bila deležna. Sprašujem se – če bodo možje zamenjali žene in žene može – pa zakaj niso pri tem dosledni, zakaj lahko vse počnejo skupaj, se razgalijo do konca, le spati morajo v ločenih sobah? Bolno!

Pred leti ste igrali v hit komediji Žurka za punce, v enem prizoru oblečeni le v spodnjice. Bi se v predstavi slekli tudi do golega?

Do nagega? Ni šans! V tem primeru se strinjam z igralko Julio Roberts, ki je rekla, da se v filmu ne želi sleči. Ker golota v filmu je dokumentarec, ona pa ne snema dokumentarcev. Jaz sem igralec, ki igram, ne snemam dokumentarcev.

Vaša najnovejša monokomedija Penisov monolog razbija nesmiselne tabuje v stilu »o tem se pa ne spodobi govoriti na glas«. Pravijo, če dviguješ prah, je nujno, da nekatere ljudi posili kašelj. Je kdo kašljal po vaši predstavi?

Seveda se je slišalo pokašljevanje in še se bo, ampak to je tudi namen predstave! V njej se spopadam, analiziram vse križe in težave pa tudi radosti, ki so povezane z moškim spolnim organom. Od fantka do fanta, ki se začenja soočati z nerazumljivimi rastoče-padajočimi pojavi, kritično se dotaknem tudi kolektivnih fikcij, da je treba tudi navzven kazati idealno sliko spolnega življenja. Čeprav je realnost večkrat čisto druga zgodba.

Ste dovzetni za tovrstne debate tudi v krogu družine in prijateljev?

S sinom imam sproščen odnos, skupaj z ženo želiva, da bi na ljubek način prišel do spoznanj o spolnosti. Ste že slišali, da bi kdo svojemu otroku razložil naravne, samoumevne zadeve, recimo, kako se masturbira? Meni tega ni nihče pokazal, ker je včasih to početje veljalo za grešno, zato sem pač moral biti samouk… Tudi s prijatelji kdaj pa kdaj pade debata o spolnosti, vendar, ker se imam za intelektualca, se v podrobnosti iz intime moje spalnice ne spuščam. To se mi zdi vulgarno oziroma kaže določene težave ljudi, ki se hvalijo s svojimi posteljnimi dosežki.

V predstavi nakazujete, da se z leti zaradi nešteto različnih dejavnikov spreminjajo tudi navdušenje, želja, potreba po spolnosti. Ne da se nam, kadar lahko, in ne moremo, ko bi radi.

Tako je! Če pogledam svoj primer. Ko sta bila otroka še majhna in sta zgodaj zaspala, nama je z ženo ostajalo kar nekaj ur, da sva se lahko posvečala drug drugemu. Danes, ko se potikata po hiši, midva vsa izčrpana od napornega delavnika zaspiva celo kakšne pol ure pred njima… Da, nenadoma začneš opažati, da se ti kar ne ljubi. Denimo bedeti in biti v pozoru… daj zdaj, ne, ne zdaj, otrok prihaja…
Midva namreč nimava stare slovenske navade z zapahnjenimi vrati v starševsko »svetišče« − spalnico.
Me pa moti sprenevedanje Slovencev. Tudi med znanci opažam, da govorijo svoje zgodbe izpred desetih let. Sami sebi in drugim lažejo, da seksajo vsak dan, vedno enako dobro itd. Morda le tisti promiskuitetni. Poznam enega, ki kar naprej teka od ljubice do ljubice. Mislim, da v bistvu ni srečen, predvsem pa je skrajno neodgovoren do sebe. Ker če si tudi na tem področju odgovoren, gre ta odgovornost v neke druge energije.

Oscar Wilde je zapisal: »Vsaki skušnjavi je treba podleči, saj se nikoli ne ve, kdaj se bo spet ponudila.« Vam je žal za kakšno neumnostjo, ki je niste storili?

Za nobeno neumnost, ki sem jo storil, mi ni žal. Obstajajo pa morda takšne stvari, za katere ne vem, za katere nisem vedel, da obstajajo, pa jih zato nisem naredil. Če bi se mi recimo na biljardni mizi ponudila sama Michelle Pfeiffer, jaz pa bi hotel z njo odigrati samo partijo biljarda… Da, to bi si metal naprej. Zaradi takšne neumnosti bi si pa res pulil lase…

Pravzaprav so dolgi lasje že postali vaš zaščitni znak. Ima pri tem Samson prste vmes?

Res jih ima! Ravno zadnjič mi je pri nekih vajah maskerka prišepnila, da bi bilo dobro, če bi si jih skrajšal. Me je kar iz stola izstrelilo. Res že nekaj let nosim dolge lase za moč – kot Samson. In ker verjamem, deluje! Zato mi ne bi bilo všeč, če bi se mi za hrbet prikradla kakšna Dalila s škarjami v rokah…

Kaj pa menite o pregovoru Leta gor, lasje dol? To naj bi veljalo še bolj za ženske kot za moške.

To prastaro, preživeto ljudsko izročilo, ki ga ljudje, celo frizerji, še vedno priporočajo, torej na kratko pristriženi lasje, ki naj bi pristajali starejšim ženskam bolje kot dolgi, je smešno. Ta filozofija izhaja še iz predfrizerske dobe, ko je nosila dolge, v kite spletene ali razpuščene lase samo deva, ki si je še iskala moža. Ko pa se je poročila, bog ne daj, da bi še izzivala s svojo erotičnostjo. Dolgi lasje so namreč eden najbolj senzibilnih, najčistejših seksualnih simbolov. Moja žena še vedno nosi dolge lase in mnogo bolj ji pristajajo kot kratki.

Če se za konec vrneva k vašemu delu, novim izzivom. Se bo v kratkem prikazala kakšna nova poklicna skušnjava?

V Ritem studiu se že intenzivno pripravljamo na sinhronizirano kino risanko Nindža želve. Ukvarjam se tudi z režijo in uganite, katerega od slavnih želvakov bom igral?

Michelangela? Leonarda?

Dvakrat narobe! Preostale vloge smo razdelili med najstnike z avdicije, jaz pa bom igral Rafaella. Ker je najbolj pameten in zato – glavni. Ha, ha!
Jernej Kuntner igralec