Okolje, navade, jezik, vse to formalno uokvirja običaj, ki se mu reče poroka, ne more pa izbrati tistega, ki bo v romanu zakona igral glavno vlogo. To nalogo bolj ali manj uspešno opravijo naša čustva. Včasih nas, tudi v fizičnem smislu, odnesejo zelo daleč.
Eno od zgodb, v katerih se najdeta dva, ki sta otroštvo preživela na stotine kilometrov drug od drugega, med drugačnimi prijatelji, z drugačnimi običaji, pišeta Tjaši in Remco. Ona Slovenka, on Nizozemec. »Spoznala sva se pred šestimi leti v Portorožu,« pripoveduje Tjaši. »Začelo se je kot klasična poletna romanca. In nato nama je kmalu potegnilo, da je to veliko veliko več. Po enem tednu je Remco že spoznal mojega trenerja odbojke ter starše in vsi so ga v trenutku vzeli za svojega. Njegovi starši so bili verjetno bolj zmedeni kot moji, a nikoli niso nakazali, da bi jih razdalja motila. Sprejeli so najino odločitev, drugega jim tako ni preostalo.«
Razdalje so relativni pojem
Modra misel pravi, da ima tisti, ki je zdoma, eno samo misel, tisti, ki je doma, pa sto. Dom je uteha, je mesto, kamor nosimo, kar smo v svetu osvojili. Nekje si ga moramo postaviti. Že selitev nekaj deset kilometrov iz okolja, ki smo ga od nekdaj vajeni in ga obvladujemo, je včasih težka. Mešani pari se znajdejo še pred težjo oviro. Kdo bo tisti, ki se bo v socialnem in kulturnem smislu moral bolj prilagoditi? Kdo bo tisti, ki bo zapustil domače in ga bo manj motilo, da jih bo videval nekajkrat na leto ali še to ne?
Ne nazadnje, kdo bo tisti, ki se bo spustil v negotovi, a nujni boj za službo? Ne samo, da se v materialnem smislu še kako pozna, ali gospodinjstvo teče z eno plačo ali dvema, tudi na dolgi rok je to zelo pomembno. Na primer pri nakupu stanovanja. Tuji državljan, kot so nam povedali na SKB banki, lahko dolgoročno posojilo dobi le, če je pri nas zaposlen za nedoločen čas in če ima poroštvo slovenskega državljana. Zaposlitve pa ni brez delovnega dovoljenja, najbolje osebnega, ki tujcu edino omogoča prost dostopa do trga dela pri nas. Pogoj zanj je dovoljenje za prebivanje in najmanj eno leto neprekinjenega bivanja v Sloveniji. Tjaši Artnik Knibbe pripoveduje: »Po končani fakulteti sem se odločila, da jaz zaživim na Nizozemskem. Nato me je nepričakovano zgrabilo takšno domotožje, da nikakor ni šlo. V Sloveniji sem imela družino in prijatelje ter uspešno športno in študijsko kariero, pa da ne pozabim naše prečudovite narave! To sem neverjetno pogrešala v povsem ravni in zadušljivi Nizozemski. Odločila sem se, da grem, ker je bilo prehudo. Najprej sva štiri leta živela narazen, potem pa je on prišel k meni. In zdaj se boriva. Z vsem srcem! Ko sva službo zanj iskala dve leti, sva večkrat pomislila na odhod na nevtralno ozemlje – v Avstralijo. Potem pa nekako zdržiš in gre. Iz dneva v nov dan. Zdaj mož odpira podjetje in zapletla sva se v 'čarovnijo' diplom, strokovnih izpitov, kompetenc... bla bla bla, skratka, noro. Nihče ne ve najbolje, katera vrata so prava. EU naj bi olajšala prihod tujcev, vendar v resničnosti žal ni tako. Upam, da nama bo čim prej uspelo, ker bi res že rad delal! Najhuje za mladega človeka v tuji deželi je to, da se ne more realizirati. Največja ovira pri tem je prav jezik.
Iz ljubezni v poroko, še prej pa – papirji
Preden družba prizna zvezo dveh, je treba urediti veliko formalnosti. Od tistih klasično poročnih, kot so izbira datuma, ustrezen uradniškemu urniku primeren dan, pravočasna prijava, do tistih za vsakodnevno življenje para, pri katerem je eden tujec, neobhodno nujnih; to so dovoljenje za bivanje, prijava bivališča, dovoljenje za zaposlitev, navsezadnje tudi nostrifikacija šolskih spričeval. »Ah, ti papirji. Z njimi sem se ukvarjala bolj jaz kot on. Hvala bogu, saj bi mi sicer ušel domov!« se spominja Tjaši.
Torej pri urejanju formalnosti nista izgubljala živcev? »Prijaznost državnih uradnikov je zelo relativna zadeva, ko te pošiljajo od vrat do vrat in si že povsem obupan. Meni so na srečo pomagala poznanstva in vsem se na tej točki iz srca zahvaljujem. Je bilo pa zapleteno in predvsem povsem nelogično, ko si v enem dnevu dal papirje za začasno bivanje, v drugem pa že iste papirje za stalno bivanje (dvakratni stroški – le zakaj?). Tudi to sva uredila in ljubezen še kar sije. Za poroko pa sva se odločila zaradi papirjev in stalnega bivanja, saj bi bilo sicer vse še bolj zapleteno. Naredila sva si jo povsem zabavno in jo zaključila v Blejskem jezeru, skupaj s pričama seveda... Avgusta smo se pri 30 stopinjah Celzija kuhali in ker smo imeli pogostitev na Bledu, smo po ceremoniji kar poskakali v vodo. Turisti pa so z zanimanjem spraševali, ali je tak običaj.«
Vsakdanjost v angleščini
Ko se zaljubljenost ujame v rutino vsakdanjega življenja, se skoraj vsaka zveza znajde na preizkušnji. Psihologi pravijo, da nas je zaljubiti se naučila narava, ljubiti nekoga in ga spoštovati pa se moramo naučiti sami, pri čemer si pomagamo z izkušnjami in miselnimi vzorci iz otroštva. Bolj kot sta si dva različna, več truda je potrebnega, da se uglasita. »Če odmislim birokracijo, v vsakdanjem življenju ni večjih težav,« pravi Tjaši, »najin uradni domači jezik je angleščina, svojih staršev ne pogreša preveč, našo naravo obožuje, hrano mojih staršev še bolj, sonce, ki ga pri njih ni tako veliko, ga navdušuje in ljubezen, ki jo sproti gojiva, cveti. Oba verjameva v to, da je potrebne veliko energije za to, da se ljubezen goji. Kot bonsaj potrebuje veliko pozornosti, predvsem pogovora, kajti le tako lahko spremljava najini osebni rasti in se sproti združujeva v eno.
Življenje je samo po sebi precej naporna pot, ki jo je vredno prehoditi z nekom, ki te dopolnjuje in ti lajša bivanje. Ne pa, da se ves tečen neposredno iz službe skotališ na kavč in težiš in težiš in težiš. Kar tako, ker si pač tečen. To poskušava početi čim manj in če se pri tem početju zalotiva, obrneva vse malce na smeh in gre. Pomembno je le, da se o tem odkrito pogovarjava. Iskrenost do sebe in nato do partnerja je najino osnovno vodilo. Ko pride do čustev ljubosumja ali morda jeze, skupaj ugotoviva, od kod izvira. Nikoli ni problem v najinem odnosu, ampak v informacijah, ki jih nosiva s seboj – morda jeza iz otroštva ali ljubosumje zaradi lastne negotovosti… Vsak jih nosi v sebi in jih ne uspe primerno procesirati. Potem pa izbruhne na plan kot vulkan, kar je sicer zelo koristno, vendar le, če se oba zavedava, za kaj gre, in da ni težava v odnosu. Tako se zgodi, da ko je jezen, mu pomolim blazino pod nos in ga vabim, naj boksa, on pa meni brisačo, ko sem tik pred jokom, pa sva spet vesela! Okolica je Remca sprejela odlično. Pa ne zato, ker je tujec in zato zanimiv, ampak ker je prečudovit človek!«
