Nanj so se obračali z ljubeznijo, bilo je njih ljubljeno mesto. Ana Toroš je raziskovalno delo opravila na Univerzi v Trstu, njen trud je z nagrado za znanstvenoraziskovalno delo lani nagradil Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, pred kratkim pa je avtorica svoje najzanimivejše ugotovitve izdala v prej omenjeni knjigi.
Raziskovali ste podobo Trsta in Tržaškega v slovenski in italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja. Ali ti dve stopata v dialog?
Glede na to, da preučujem poezijo, ki govori o skupnem tržaškem prostoru, lahko med obema pesniškima svetovoma zagotovo najdemo nekatere vzporednice. Stične točke lahko denimo najdemo v nekaterih mestnih predelih, ki postanejo dogajalni prostor v obeh poezijah. Kot tak je na primer zelo zanimiv Rusi most s tržnico, ki ga bolj poznamo pod imenom Ponterosso. Pesmi o Rusem mostu spregovorijo tako o naključnih mimoidočih, ki tržnico doživljajo prek barv, vonjav, dišav, kot o prodajalkah na tržnici. Slovenski pesniki so bolj pozorni na prodajalke, njihovo prizadevanje za zaslužek, na socialno problematiko. Lirski subjekt v italijanski poeziji pa na tržnico pogosteje pride kot kupec, kot nekdo, ki z estetskega vidika okuša vzdušje na tej pisani tržnici.
Zanimiva je denimo ugotovitev, da italijanski pesniki tudi na tržaško podeželje gledajo kot na kraj sprostitve in dobre hrane, slovenske pesnike pa motivno pritegnejo njegove socialne stiske in težko delo delavcev.
Res opažam, da je italijanska medvojna poezija vedrejša in da tržaško podeželje doživlja skoraj v idilični podobi, brez tematizacije socialnih ali nacionalnih vprašanj. Slovenska poezija pa poudarja prav ta dva vidika. Je pa treba dodati, da je slovenska poezija izjemno bogata ravno pri opisih tržaškega podeželja. Slednje ni zgolj prizorišče temačnih zgodb, ampak tudi slikovitih opisov kmečkega življenja, ribištva, tamkajšnjih običajev.
Kaj pogojuje ta različni fokus, ki si ga izbirata slovenski in italijanski pesnik?
Slovenska poezija se osredotoča na tisto, kar je bilo za Slovence v tem prostoru in v tistem trenutku pomembno. V tem kontekstu velja omeniti literarna simbola Narodnega doma in Bazovice. Na drugi strani je tudi italijanska poezija zelo polna simbolike - zelo zanimiva se oblikuje okrog griča sv. Justa. Slikoviti so v italijanski poeziji opisi tržaških kavarn, v njej prav začutimo vonj po kavarniškem vzdušju, ki je v slovenski poeziji nekoliko v ozadju.
Ker ste ravno omenili Narodni dom, kako je na slovenske pesnike vplivala zanje neugodna politična klima v Italiji?
S tem vprašanjem se nisem neposredno ukvarjala. Lahko pa povem, da so večino slovenskih pesmi o Trstu napisali avtorji, ki so bili doma s Tržaškega in so se v medvojnem obdobju izselili. Zato je ta poezija polna hrepenenja, domotožja, želje po vrnitvi in občutka bolečine ob spominu na tržaški prostor. Zelo močan element je tudi motiv morja, želja po vrnitvi k morju.
Med iskanjem pesnikov ste našli veliko ženskih predstavnic. Je to posebnost?
Res sem zasledila opazno število ženskih imen, predvsem pri pregledu periodičnega tiska. Moram reči, da so bili ti teksti pogosto izvirni in umetniško prepričljivi. Mogoče bi jih bilo smiselno celo ponovno objaviti, saj gre za pesmi, ki so javnosti skrite v težko dostopnih in z zobom časa načetih časopisih in revijah. Nad tem sem bila prijetno presenečena. Večinoma tržaški prostor opisujejo avtorice, ki so se iz tega prostora izselile. Zato ga - prostor prve ljubezni, otroških in mladostnih spominov - pogosto idealizirajo.
Obmejni prostor zna biti v več pogledih zanimiv za umetnike. Kako vpliva na poezijo, kakšne izzive ji prinaša?
Če se navežem na monografijo, bi raje govorila o poeziji na stičišču in literatura na stičišču ima zagotovo možnosti medsebojnega spoznavanja in prepletanja.
Imate občutek, da je zato opus obmejnih pesnikov oziroma pesnikov na stičišču plodnejši?
Nekatere vzporednice so opazne, da pa bi lahko govorili o dejanskem literarnem vplivu, je nujno ustrezno poglobljeno raziskovanje.
Kakšen je po vašem mnenju pomen obmejnih in mednarodnih literarnih srečanj za pesnike, denimo foruma Tomizza in prej Dnevov poezije in vina, danes pa Festivala Sanje v Medani?
Navezala se bom na primer festivala v Medani in Alojza Gradnika. Pesniška branja so se odvijala na Gradnikovi domačiji in če vemo, da je bil Gradnik tudi prevajalec, ki je prevajal poezijo evropskih in tudi bolj oddaljenih književnosti, se s takim dogodkom, ko se v enem večeru zvrstijo branja poezije v številnih jezikih, uresničuje prav ta vizija medkulturnega spoznavanja.
V doktorski disertaciji ste raziskovali Gradnika, sedaj poezijo Trsta in Tržaškega. Kaj pa vas bo zanimalo v prihodnje?
Zagotovo se bom še ukvarjala s poezijo o Trstu, ki ima še kar veliko zanimivih poglavij za raziskovanje. Tudi Gradnik ima še nekaj neraziskanih tem, ki bi se jih dalo predstaviti v obliki monografije. Obmejni prostor je z literarnega vidika barvit, videli pa bomo, kaj bo prinesel čas.
