Delo Pesmi divjih ptic, romaneskni prvenec priznanega sarajevskega raziskovalca islamske kulture Enesa Karića, odtaja davno zaledeneli kos muslimanske preteklosti. Bralca potisne na rob 16. stoletja, ko je v Otomanskem cesarstvu in s tem tudi v Bosni zaradi bolečega poraza proti združenim evropskim vojskam v bitki pri Lepantu začela divjati družbena nevihta: razbohotil se je verski radikalizem, interpretiranje Korana je okužilo nasilništvo, enotnost je bila vse bolj razparana. Toda avtor se ni po naključju literarno preselil v ta sicer oddaljeni časovni kontekst, temveč s trganjem poglavja iz njegove sredice aludira na današnjo skrhano bosansko ideologijo, politično razdrobljenost in religiozno razklanost.
Roman se v svojem jedru razpira kot protivojna propaganda, saj nasilje postavlja ob sramotilni steber. Bralcu skozi različne citate iz Korana servira tudi dejstvo, da se "rafinirani" islam distancira od netenja vojn. "Vere niso prišle vladat, temveč tolažit, usmerjat in vzgajat," veje iz ust enega izmed glavnih likov. Agresija in samomorilska napadalnost sta se zaredili zgolj v nekaterih krivovernih ločinah in se lažno prodajali pod parolo vse religije. Karić tako poskuša okrušiti nekatere stereotipe, ki so se razrasli na polju Zahoda; niso vsi muslimani teroristi, islam pa ni enotna verska znamka, temveč se plazi v različne smeri. Knjiga vsebinsko ne cveti le zaradi osvetljevanja dandanes aktualne tematike radikalnega islamizma in njegovega zgodovinskega zaledja - avtor namreč iz dejanske preteklosti iztrga nekatere dogodke, pomembne datume in celo figure - temveč nenehno streže tudi z intelektualnim razkošjem. Zaradi nasičenosti s številnimi odrezki iz "božje knjige" in filozofskimi ostružki je roman na nekaterih odsekih že nekoliko preveč miselno nasiten, saj bralcu ne pusti zajeti sape. Znotraj dialogov, na katerih je zgrajen velik del romana, se vsakdanje tematike namreč umikajo predvsem kritičnemu razpravljanju o vojni in Bogu. Delo je tako dobro opremljen besedni muzej, v katerem so razstavljeni madeži bosanske preteklosti in sedanjosti, ki se hkrati nastavljajo kot svarilno zrcalo prihodnjim generacijam.
Osrednji protagonist, teolog Skender Humo, bralca vodi po dveh pripovedovalnih nadstropjih. V prvem zarisuje tloris sedanjosti, ko se v vlogi predavatelja leta 1585 vrne iz domačega Mostarja v sarajevsko medreso in v tandemu s filozofom Hasanom sprejme vlogo nekakšnega krotilca miselne histerije, v drugi etaži pa iz spominov gradi blodnjak kratkih "podzgodb", v katerega zaidejo tako dogodki iz junakovih študijskih let kot iz družinskega spominskega albuma ali preživelih bitk. Pogosto umikanje na stranpoti ustvari podoben efekt, kot da bi znotraj celovečerca gledali kopico kratkih filmov, med katerimi vsak predstavlja bolj okrasek kot pa nepogrešljivi element na pročelju vsebinske strukture. Nenehno časovno preskakovanje med "zdaj" in "prej" vsaj nekoliko pospešuje utrip sicer precej ležernega pripovednega tempa.
