O fragmentaciji romana Telesa v temiDavorina Lenka ne moremo povedati nič od tega. Ni ne postzgodovinska, ne končuje zgodovine, ne žali bralcev in teoretikov, ravno tako pa ni lena. Zdi se, da je romaneskni postopek izbran skrbno in premišljeno zato, da bi lahko v posameznikovo travmo sredi zgodovine zavrtal karseda natančno in previdno. Pripovedovalec in glavni protagonist je pisec metafikcijske proze, ki zaradi raka izgubi moda. V fragmentih nam podaja dimenzije svoje bolečine: postopno pršenje ljubezenskega odnosa s Saro, krutost spolnega prebujanja njene hčere in krutost svojega lastnega spolnega odmiranja. Podaja nam kose svojih sanj, intervjujev, psihoterapevtskih seans, srečanj s prijateljem Andrejem in še in še, vse v dobro speljani spirali. V ospredju je ves prazni razpoložljivi čas, ki ga ne more preživeti v ženski, z žensko, zares ob ženski, pri čemer sta edino ženska in njena seksualnost tisti, ki lahko njegovo zasebno zgodbo in njegove javne zgodbe pripeljeta do zaključka.
Roman je slogovno gibčen, ne da bi kadar koli izgubil svoj melanholični, ranjeni ton. Niti kadar teoretizira. Pripovedovalec je notri in zunaj, živi in gleda samega sebe in nas, bralce. Kadar živi svoje trpljenje, je redkobeseden, kar pove, pove v prazno, kadar gleda svoje trpljenje, najde velike, sintetizirajoče besede. Samorazgaljanju in samorazlaganju bi verjetno lahko rekli metafikcija, vendar pa ta žalostna beseda prav nič ne prispeva h ganljivosti Lenkove zmožnosti vživljanja. Kakor vsak razumen človek tudi pripovedovalec ve, da je veliko bolečino težko pripeljati v čisto, zvezno naracijo in da mu v takšni naraciji bralci tudi ne bi verjeli. Drobci in kosci so pripovedovalčeva organska, če ne celo edina izbira.
Telesa v temi so veliko presenečenje, ker se redko zgodi, da bi romaneskni prvenci žgali tako jasno in okretno. Lenko ve, kaj želi povedati, in to servira tako, da nas povabi zraven. V temo.
