Ples je lahko tudi seksi
»Irska je imela glede svoje kulture, običajev in tradicije manjvrednostni kompleks, nanje nismo bili ponosni, bolj všeč nam je bilo vse, kar je prihajalo od drugod,« je pristavila. A se je s predstavama Riverdance in Lord of the Dance vse spremenilo. »To je bil hud kulturni šok za nas, saj kaj takšnega še nismo videli. Presenetilo nas je, v kaj se je spremenil tradicionalni ples. Ti dve predstavi sta irski ples prvič naredili seksi,« se zasmeje.
Spektakel Lord of the Dance se te dni ponovno vrača v Slovenijo. Ustanovitelj predstave, pa tudi producent, koreograf in plesalec Michael Flatley se je od nastopanja v njej sicer poslovil, še vedno pa sodeluje pri treniranju plesalcev. Sam je verjetno moderni »mojster plesa«, kakršne so poznali ob začetkih irskega plesa – od 18. stoletja naprej so namreč mojstri potovali po državi in prebivalce učili različne tehnike plesov. Vsak od njih je imel svoj okraj, plesne korake pa so si izmislili sami, tako da tudi še danes na različnih območjih Irske plešejo različne vrste plesov, je razložila McIntyreova. »Mojstri so včasih tekmovali tudi med seboj, nemalokrat pa se je dvoboj končal šele takrat, ko se je eden od njiju zgrudil od izčrpanosti. Zmagovalec je za nagrado lahko prevzel nadzor nad območjem svojega rivala, s čimer so si v tistih časih širili bazo strank,« se je pošalila.
Plesali že keltski svečeniki
Kakor vsak ples tudi irski korenine poganja vse od začetka človeštva. Sam izvor je sicer dokaj neznan, obstajajo pa dokazi, da so bili med prvimi njegovimi izvajalci keltski svečeniki, ki so plesali ob verskih obredih, v katerih so častili hrastovo drevo in sonce. Na razvoj in obliko plesov je skozi zgodovino vplivalo veliko različnih kultur – od poganskih navad pa do francoske in britanske kulture.
Rigidnost in togost irskega plesa pa verjetno izhaja iz časov nadzora britanskih vojakov. Okoli leta 1920 so Irsko zasedli britanski vojaki (v izvirniku znani kot »The Black and Tans«), kruti in strogi do prebivalcev, da bi zadušili irsko revolucijo. Tako so v tistem času na zelenem otoku prepovedali kar koli keltskega, tako glasbo kot tudi jezik, plese in kulturo nasploh. A se prebivalci na to niso kaj pretirano ozirali – še naprej so organizirali tako imenovani »Ceili«, zbiranje sosedov v eni od hiš, v kateri so poslušali glasbo, si pripovedovali zgodbe in plesali. A da vojaki tega ne bi videli, so (verjetno) v tistem času uvedli nove gibe pri plesu – bolj ali manj so premikali le noge, zgornji del trupa pa je bil pri miru. »Da ne bi vojaki kaj posumili, če so slučajno pogledali skozi okno. Prej ples ni bil videti tako rigiden in tog,« dodaja sogovornica.
Mavrica igrivih in pravljičnih gibov
Predstavi Riverdance in Lord of the Dance sta irski ples predstavili ljudem, ki z Irsko sicer niso imeli neposrednega stika. »Predstavi sta naredili veliko za irsko glasbo in ples po svetu, čeprav se tradicionalisti na tej točki zagotovo ne bi strinjali z menoj. Po njihovem mnenju sta namreč marginalizirali irski ples, kulturo in izvirno tradicijo,« je Irka, ki že več let živi v Sloveniji, predstavila še drug pogled na odrski mojstrovini. Če ne drugega, so se po svetu začele odpirati številne šole irskega plesa, med njimi tudi v Sloveniji. »Vi ste že po naravi izredno radovedni, kar zadeva druge kulture. Ples se vam zdi izredno zanimiv, učenci pa so pozitivno naravnani in navdušeni nad učenjem,« je zaključila McIntyreova.
Njene besede potrjujejo izjave članov plesne šole na njeni spletni strani. »Tečaj sem tako vzljubila, da kljub časovni stiski ne morem in tudi nočem nehati,« je zapisala Katjuša. Martin pa je poetično dodal: »To je zelo privlačen ples, ki ti omogoča, da osvojiš nebo ali pa ostaneš na zemlji in preprosto 'tolčeš' po tleh. Ker ples spoznaš in se mu prepustiš, se njegove skrivnosti zlijejo v mavrico čudovitih, preprostih, zabavnih, igrivih, pravljičnih gibov in oblik.«
