Delež kupljenih živil v jedilnih obrokih je bil majhen. »V 20. stoletju so večje motnje v preskrbi z živili povzročili prva in druga svetovna vojna ter pomanjkanje in regulirana preskrba po njej. Šele od 60. let 20. stoletja se je začela pri nas preskrba z živili izboljševati, skladno z ekonomsko rastjo in postopnim dvigovanjem življenjskega standarda. Živila smo začeli v večji meri kupovati, tudi na podeželju so se postopoma v jedilne obroke vedno bolj vključevali kupljena živila in pijače. Zanimivo pa je, da se je delež izdatkov za hrano v družinskem proračunu od tega obdobja pa vse do danes močno zmanjšal,« je povedala dr. Maja Godina Golija, znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Leta 1968 je tako slovenska družina za hrano porabila več kot polovico svojega letnega dohodka, danes pa se je delež dohodka, porabljenega za nakup hrane, zmanjšal za več kot polovico in za hrano porabimo mnogo manj kot v preteklih desetletjih. »Leta 2002 smo porabili samo še 17,4 odstotka dohodka, v družinskem proračunu so postali pomembnejši drugi izdatki,« je povedala Maja Godina Golija.

Kljub krizi je hrana dostopna
Ne glede na to pa Slovenci na leto še vedno zavržemo okoli 90 kilogramov hrane na prebivalca. Čeprav je hrana, pri razmeroma velikem deležu slovenskega prebivalstva, še vedno pomembna vrednota – to je povezano predvsem z dojemanjem povezave med hrano in zdravjem, manj pa s spoštovanjem materialnih vrednot ali hrane kot pomembne materialne sestavine – je (pre)pogosto nakupimo preveč. Razlog, ki ga navaja naša sogovornica, tiči v kupovanju v velikih supermarketih in veliki ponudbi cenenih živil, ki sta hrano kot materialno vrednoto skoraj popolnoma razvrednotila. »To poudarjajo tudi nekateri tuji sociologi, ki ugotavljajo, da je prav kupovanje večjih količin nezdrave hrane pri revnejših plasteh prebivalstva pomembna oblika demonstrativne potrošnje, s katero skušajo nadomestiti nedostopnost in kupovanje dražjih izdelkov,« je povedala dr. Maja Godina Golija. Mnogo Slovencev se pri nakupu hrane še vedno odloča glede na razmerje med ceno in količino, manj glede na ceno, kakovost in dejansko porabo. Tudi rezultati raziskave Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije o prehrambnih navadah Slovencev kažejo, da se socialno in ekonomsko šibkejši sloji zaradi ekonomskih razlogov in zaradi še vedno premajhnega poznavanja zdrave prehrane prehranjujejo manj zdravo in izbirajo živila z manj priporočeno sestavo, ki so pogosto cenovno ugodnejša. Po drugi strani pa je kljub gospodarskim težavam hrana še vedno zelo dostopna in kupovanje »na veliko« vodi do tega, da se mnogo živil zavrže. »Seveda je s tem povezana tudi priprava jedi, v preteklosti so gospodinje iz starih živil in ostankov jedi znale pripraviti nove jedilne obroke in hrane se skoraj ni zavrglo. Mnogo tega znanja je danes žal pozabljenega, pomanjkanje časa in hitri načini priprave jedi pa vodijo do tega, da o tem v slovenskih gospodinjstvih tudi ne razmišljajo,« je povedala Godina-Golijeva.

Vpliv globalizacije tudi v kuhinji
Čeprav smo se srečevali s tujimi sestavinami prehrane že v preteklih stoletjih, so se nekateri vplivi globalizacije naših jedilnikov bolj začutili v sredini 70. let 20. stoletja, močneje pa predvsem v zadnjih dveh desetletjih. »To je seveda zelo močno povezano z dostopnostjo živil, proizvedenih in pridelanih v tujih deželah, pa seveda tudi z večjo kupno pomočjo prebivalstva in z opuščanjem samopreskrbe na področju prehrane ter s populariziranjem tuje kulinarike. Podobno kot ugotavljajo tuji raziskovalci prehrane za nekatere evropske narode, lahko tudi za Slovence zapišemo, da smo najhitreje sprejeli tiste sestavine prehrane, ki so bile zelo blizu našemu okusu in sestavi jedilnih obrokov ter niso zahtevale veliko sprememb pri načinih priprave, postrežbi in uživanju hrane. Tako smo zelo hitro sprejeli mnoge sestavine, ki so značilne za italijansko kuhinjo, manj pa smo navdušeni nad sestavinami oziroma živili, potrebnimi za nekatere azijske ali mehiške jedi. Tudi jedi, povezane z ameriško obliko hitrega prehranjevanja, se v naše jedilnike še niso močno razširile in so vezane predvsem na generacijsko in socialno dokaj poenoteno skupino potrošnikov,« je v nadaljevanju pogovora povedala Godina-Golijeva.

In kljub temu da se delež porabljene industrijsko pridelane vnaprej pripravljene hrane pri nas postopno povečuje, ima po rezultatih raziskav večina Slovencev do te hrane odklonilen odnos. Večina jo ocenjuje kot manj okusno, manj kakovostno in celo zdravju škodljivo. »In ker je zdravje ena najpomembnejših vrednot slovenskega prebivalstva, je odklanjanje tovrstne hrane tudi razumljivo. S tem povezano je tudi vedno bolj naraščajoče zanimanje za zdrava živila, biološko vrtnarjenje in pripravo jedi iz svežih, sezonskih živil. Po neki sociološki raziskavi skoraj polovica slovenskih gospodinjstev pridela zelenjavo za lastno prehrano, tretjina si pridela tudi sadje in prav toliko si jih pripravlja zaloge mesa in mesne izdelke. Pomen samopreskrbe je torej pri nas še vedno zelo velik,« je še povedala Godina- Golijeva.Čeprav natančne raziskave o tem, kaj Slovenci najraje jemo, še nimamo, po nekaterih raziskavah zelo cenimo jedi z žara, domačo govejo juho in nekatere italijanske jedi. V večini družin je navezanost na družinsko tradicijo še zelo močna in podobno kot v preteklosti se tudi danes podajajo recepti iz generacije v generacijo. »S populariziranjem kulinarike v zadnjem desetletju in s številnimi televizijskimi oddajami in časopisnimi prispevki o pripravi različnih jedi pa se je začelo v kuhinji tudi več eksperimentirati. Vendar je podobno kot v obdobju pred drugo svetovno vojno to vezano predvsem na jedilne obroke, pripravljene za goste oziroma za posebne priložnosti, pri pripravi vsakdanjih jedilnih obrokov za to pogosto zmanjkuje časa,« je še povedala Maja Godina Golija.

Nova gastronomska zgodba v Sloveniji
Tako kot smo zvesti goveji juhi in babičini kuhinji, Slovenci še vedno radi zahajamo tudi v gostilne.
Na Slovenskem je danes več kot tri tisoč gostinskih lokalov, med katerimi prevladujejo gostilne. Ivo Andrić, pisatelj in Nobelov nagrajenec, je nekoč zapisal: »V teh malih slovenskih gostilnah je postrežba izvrstna, dostikrat boljša in skrbnejša kot v velikih mestnih hotelih. Ljudje vam tu ne strežejo, temveč vas sprejemajo in gostijo. V njihovi vljudnosti ni sledu o ponižnosti ali o preračunanem dobrikanju, čutiti pa je v njej tisto spoštovanje drugega človeka, ki sloni na spoštovanju človeka v samem sebi ...« In čeprav je globalizacija močno posegla tudi v ponudbo na jedilnih listih slovenskih restavracij, so na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije septembra lani uvedli novost na področju gostinstva v Sloveniji z novo blagovno znamko in znakom Gostilna Slovenija. Znak nove blagovne znamke si lahko na vhodna vrata gostilne pritrdi le gostilničar, čigar ponudba ustreza pravilom, merilom in kriterijem za pridobitev tega znaka in znamke. »Tako morajo izpolnjevati pogoje na področju zunanje in notranje ureditve lokalov, v ponudbi prevladujejo hišne, lokalne in regionalne jedi, seveda tudi ustrezna živila in živilski proizvodi lokalnih pridelovalcev, živila z zaščitenim geografskim poreklom, biološko pridelana živila, ustrezna glasbena kulisa, načini strežbe in vrsta drugih sestavin, ki sooblikujejo upravičenost do uporabe blagovne znamke in znaka Gostilna Slovenija,« so zapisali na Obrtno-podjetni zbornici Slovenije. Hrana in jedi pomenijo pripovedi o življenjskih slogih, saj tudi pregovor pravi, da sicer jemo zato, da živimo, vendar pa ne živimo samo zato, da bi le jedli.