Ljudje ga poznajo kot povezovalca koncertov, literata, tekstopisca, predsednika literarnega foruma in neuničljivega humorista. "Jaz sem slep. Tisti, ki se s tem obremenjujejo, pa so slepci," pravi hudomušno dvaintridesetletni Letušan in takoj zatem doda: "S slepoto se nikoli povsem ne sprijazniš. Sprijazniš pa se do te mere, da lahko z njo živiš."

Sebastjan kljub slepoti živi zares polno življenje in je skoraj vedno nasmejan. Ko sva se srečala, pa je bil njegov obraz zaskrbljen in čutiti je bilo, da je zelo žalosten.

Slab dan?

Ja. Vrgli so me iz službe. Ob dvanajstih grem po delavsko knjižico v Merkur. Pravijo, da je recesija, da ni dela, ampak jaz sem prepričan, da je na celjski lokaciji še toliko klicev, da bi lahko še naprej opravljal delo telefonista. Oni pač menijo drugače. Dvanajst let sem delal v Merkurju. Služba mi je ogromno pomenila. Ne zgolj zato, da sem se lahko preživljal, ampak tudi zato, ker sem bil vključen v družbo, med ljudi.

Zame je bila služba potrditev, da se lahko uveljavim in da lahko opravljam delo tako kot vsi drugi. Slepi in slabovidni težko dobimo zaposlitev. Ogromno je videčih, ki so brez dela, slepi pa se spopadamo še z različnimi predsodki ljudi, ki se čudijo, kako bomo delali, če pa ne vidimo.

Za vas pravijo, da razbijate tabuje in predsodke o slepoti.

Ničesar ne počnem zato, da bi se uveljavil ali da bi užival v lastnih uspehih. Res je, da je vsak uspeh zame nekaj lepega, ker me poboža po duši, sicer pa vse, kar delam, delam predvsem zato, da ljudje vidijo, da zmorem, čeprav sem slep.

Lotili ste se tudi projekta, s katerim želite otrokom pojasniti, kaj je to slepota, oziroma jim pomagati, da bodo na slepoto gledali drugače kot mnogi odrasli.

Včasih, ko sem med otroki, imam občutek, da imajo odrasli več predsodkov kot otroci. Otrok je vedno otrok, šele ko pride v svet odraslih, se nauči tudi tistega, kar ne bi bilo treba. Res je, da imamo v okviru Združenja prijateljev slepih projekt ozaveščanja o slepoti. Rad obiskujem učence osmih in devetih razredov po osnovnih šolah in se z njimi pogovarjam o teh stvareh. Odzivi so dobri. Otroci so pripravljeni prisluhniti. Celo tisti, ko so bolj nemirne narave, med predavanji kar ostrmijo in poslušajo odprtih ust. Če bo šlo tako naprej , če bodo otroci znali razbiti tabuje, bodo morda sami začeli spreminjati tudi odrasle.

Zakaj je med nami toliko predsodkov o slepoti?

Zato, ker vi, ki vidite, izhajate iz tega, kaj bi vi lahko naredili, če bi bili slepi. Marsikdo odkrito pove, da če bi bil slep, tako sem jaz, ne bi mogel početi tega in onega. Ampak to ni res! Če človek hoče, zmore vse. Samo volja je potrebna! Dokler ne boste spremenili miselnosti in spoznali, da slepi zmoremo marsikaj, čeprav na drugačen način kot vi, bodo obstajali banalni predsodki.

Spomnim se, da ste že pred leti prosili nacionalno televizijo, naj sinhronizira nekatere oddaje, da jih boste lahko spremljali tudi slepi. Ni vam še uspelo, kajne?

Žal mi je, da se vse velike besede o strpnosti končajo ravno pri invalidih. Naše združenje že dalj časa aktivno opozarja, da bi bilo treba določene oddaje sinhronizirati, vendar nas na nacionalni televiziji vedno zavrnejo, češ da nas je premalo ali pa da ne morejo tega narediti zaradi kakšnih tehničnih razlogov. Ne zavedajo se, da tudi starejši ljudje, ki spremljajo izobraževalne, kulturne ali dokumentarne oddaje, ne vidijo več dobro, da ne morejo brati podnapisov in da torej potrebujejo sinhronizacijo. Če to upoštevamo, nas potemtakem sploh ni tako malo.