»Nikoli si nisem želela postati pravnica, morda tudi zato, ker je bil moj oče pravnik. Kot šolarka sem zjutraj hodila k njemu v pisarno na okrožno sodišče v Kopru, da pri njem počakam na začetek pouka. Še danes ne vem, kako to, da se ni nihče, ne oče ne mama, jaz pa tudi ne, spomnil, da bi s seboj vzela kakšno otroško knjigo. Oče mi je pač dal prebirati tisto, kar mu je bilo najbolj pri roki, in to so bili zakoni. Živo se spomnim vsega potrganega in polepljenega, tisočkrat prelistanega Zakona o dedovanju, ki sem ga prebirala in si rekla: Nikoli ne bom študirala prava. A kot je navadno s takimi stvarmi, zarečenega kruha se največ poje. Po gimnaziji sem namreč hotela študirati arhitekturo, za sprejem mi je zmanjkala ena sama točka, potem pa sem postala študentka prava,« pripoveduje Tanja, ki jo je študij takoj pritegnil, čeprav je globoko v sebi vedela, da mora poiskati tudi kaj zunaj prava, nekaj, kar se bo dotikalo družine, mladih, pedagogike, psihologije. Na okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer se je zaposlila, potem ko se je preizkušala kot TV-novinarka, sodelavka projekta mladinske ulične vzgoje Skala, ki se ukvarja z vzgojno zanemarjenimi otroki, in sodelavka na ŠOU, se je prvič srečala z idejo mediacije. »Pred trinajstimi, morda štirinajstimi leti so do nas začele prihajati prve informacije o mediaciji, novem načinu reševanja konfliktov, kjer sprti strani ob pomoči nepristranske osebe, mediatorja, sami poskušata poiskati rešitev svojega spora. Takoj sem začutila, da je to tisto, kar bi z veseljem delala in kjer bi mi celo znanje prava prišlo prav,« se nasmeji Tanja. Za mediatorja se je usposabljala najprej v Pravnem informacijskem centru v Ljubljani, potem v Švici in Angliji, saj je vedela, da bo v tujini veliko prej dobila mnogo več znanja kot doma, kjer je bila mediacija nekaj povsem novega, nazadnje pa na okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer še vedno dela kot mediatorka pri sodišču pridruženih mediacij.


Gre za to, da sodišče sprtima osebama ponudi možnost alternativnega načina reševanja spora, ki je veliko hitrejša in cenejša kot klasični sodni postopek, kjer razsodi sodnik. Torej zadnjo možnost pred pranjem umazanega perila na sodišču, ki lahko traja leta, je boleče za vse in je lahko tudi zelo drago. Sprta zakonca, ki vložita (eden ali drugi) tožbo za razvezo, se lahko ob pomoči mediatorja (če imata mladoletne otroke, pa tudi komediatorja) dogovorita o vseh spornih zadevah: ne le o razvezi, kar je še najmanj, ampak tudi o tem, pri kom bo živel otrok, komu bo torej zaupan v varstvo in vzgojo, o stikih in višini preživnine pa tudi o delitvi premoženja. Če se sporazumeta, mediator dogovor zapiše in sodnik ga potrdi v obliki sodne poravnave. Če se sprta zakonca tudi s pomočjo mediatorja ne znata, ne zmoreta, nočeta sporazumeti, se postopek razveze nadaljuje pred sodiščem. V mediaciji prevzameta sprti strani sami odgovornost za razrešitev nastalega konflikta. Mediacija ima zato moč, da okrepi oziroma na novo vzpostavi odnos zaupanja in spoštovanja ali pa pomaga, da se odnos konča na način, da so čustvene in psihološke izgube čim manjše. Postopek mediacije je prostovoljen: svobodna vključitev strani, vpletenih v konflikt, v postopek mediacije je pogoj in zagotovilo za uspešnost mediacije. 


Proces mediacije vodi in usmerja mediator, ki je zaupna in popolnoma nevtralna oseba. Zagotavlja, da se med postopkom mediacije obe strani počutita enakovredno, ter obema daje priložnost, da se izrazita in pojasnita svoja stališča. Sprtima stranema pomaga oblikovati dogovor, ki predstavlja rešitev spora. »Prednosti mediacije ne vidim le v njenih značilnostih: da je hitra, zaupna, poceni (oziroma brezplačna) in da sprti strani iščeta rešitev, ki bo sprejemljiva za obe, ampak tudi v tem, da v mediaciji lahko rešujemo in rešimo prav vse sporne zadeve, kar pri razvezi na sodišču ni nujno. Sodišče lahko zakonsko zvezo razveže, določi preživnino za mladoletnega otroka, ostane pa morda nerešeno vprašanje delitve premoženja, kar lahko med bivšima zakoncema povzroča stalne spore in konflikte, čeprav sta razvezana. Nedavno sta k meni prišla zakonca, ki sta se razvezovala, za seboj pa sta imela še veliko drugih sporov. Že leta sta živela sprta, a vendar skupaj v trisobnem stanovanju, kjer sta si vse stroške delila na pol. Za elektriko, ogrevanje, vodo, smeti in druge stroške sta dobivala po dve položnici − eno na njeno, drugo na njegovo ime. Gospa ni zmogla plačevati svojega dela − pri tako zelo zakoreninjenih in starih sporih, ko so ljudje ranjeni in prizadeti, poskušajo raniti nazaj, metati polena pod noge, kjer je le mogoče − tako da položnic ni plačevala in mož jo je tožil. Devet tožb sta imela na sodišču in o vseh bi se lahko pogovarjali in jih tudi rešili med mediacijo, če bi se le bila sposobna pogovarjati. Žal se jima ni uspelo slišati, nista se zmogla konstruktivno pogovarjati, preveč ranjena sta bila, preveč zamer se je nabralo med njima, da bi se začela poslušati, da bi prepoznala svoje interese in interese partnerja, da bi bila pripravljena priznati partnerju pravico, da stvari vidi in čuti drugače,« zaneseno razlaga Tanja Metelko Lisec, ki vprašanje, kako uspešna je kot mediatorka, v smehu zavrne: »Uspešne so stranke, ne mediatorji. Sprta partnerja seveda lahko usmerjam, jima pomagam, da se začneta poslušati, da izrazita čustva in želje, da skupaj poiščemo možne rešitve njunega spora, da se začneta odločati o tem, kaj, kdaj, kako, do kod se bosta dogovorila oziroma rešila konflikt, a rešitev je odvisna od njiju. Če trmasto kot osel vztrajata vsak na svojem okopu, ne more noben mediator narediti večjih premikov. In to je srž mediacije, njena velika prednost. Da se ljudje sami odločijo, kaj je zanje dobro, katera rešitev je tista, s katero bodo lahko živeli. Vsak namreč zase najbolje ve, kaj si želi, kaj hoče, kaj je zanj najboljše, najpomembnejše, kaj je sposoben dati in brez česa si ne predstavlja življenja. Nihče nas ne pozna tako dobro, kot se poznamo sami, in nihče tako dobro kot sami ne ve, kaj je dobro in prav za nas − ne odvetnik, ne starši, ne prijatelji. In to možnost, priložnost, da odločaš sam o sebi, svojih željah in potrebah ob razvezi, partnerjema ponuja mediacija. Toliko časa se pogovarjamo, iščemo možne rešitve, tisto pravo (ne toliko prav), dokler ne pridemo do predloga, za katerega obe strani rečeta: ja, to je v dani situaciji najboljše, kar je (še) sprejemljivo zame.«
Tanja Metelko Lisec je skupaj z možem Martinom pred dobrimi petimi leti ustanovila Inštitut za mediacijo. Ta ponuja brezplačno družinsko mediacijo, tudi če partnerja ne vložita zahteve za razvezo, ampak iščeta pomoč za rešitev zakona ali za reševanje družinskih konfliktov s starši, otroki, vnuki, sorodniki. Tanja pripravlja doktorat znanosti iz družinske medicije in iz izkušenj tudi ve, da je včasih za ljudi mnogo bolj pomembno povsem nekaj drugega, kot si mislijo njihovi svojci ali odvetniki. »Če namesto tebe odloči nekdo drug, pa čeprav sodnik po pravu in zakonih, in s tem ne boš zadovoljen, se boš pritožil in pritoževal na višje, vrhovno, ustavno ali tudi evropsko sodišče, kar rešitev samo odloži, jemlje čas in denar pa tudi življenje. Takšni spori lahko trajajo leta, z rešitvijo, ki je lahko povsem nesporna, pa ni nihče zadovoljen in izgubljajo vsi. Zlasti otroci, kar je pri družinskih sporih preveč pogosto,« je prepričana Tanja, ki je pri otrocih posebno občutljiva. Ne le zato, ker ima sama tri nadobudneže, temveč tudi zato, ker so otroci pri družinskih sporih vse prevečkrat nemočne žrtve zamer med zakoncema. Tudi zato je zanjo mediacija tisto pravo, saj je usmerjena v prihodnost, ne v stare zamere in sovraštva, v to, kako bosta kot starša živela po razvezi, kako bosta sodelovala pri skrbi za otroke, reševala težave, ki bodo še vedno, četudi ne bosta več partnerja, skupne težave. Da se je reševanja konfliktov mogoče naučiti, je pa tako in tako že dolgo prepričana.


Tako kot je prepričana, da mediacija kot način reševanja konfliktov med ljudmi ustvarja novo kulturo medčloveških odnosov, ki temeljijo na konstruktivni komunikaciji, poslušanju drugega, upoštevanju želja in potreb ter iskanju skupne rešitve, ki bo zadovoljila obe strani. Uporabna je na vseh področjih življenja, ne le pri družinskih sporih in razvezah, tudi v civilnih in gospodarskih sporih na sodiščih, kot v šolah, zavodih, podjetjih. »Na Inštitutu za mediciajo Concordia se usposobljeni mediatorji ne ukvarjamo samo z družinskimi spori, pač pa še posebno s šolsko mediacijo, v šolah za starše vodimo delavnice o reševanju konfliktov, za mediatorje usposabljamo učitelje in učence. Vedno mi je toplo pri srcu, ko vidim, kako znajo tudi osnovnošolci s pomočjo tehnik mediacije reševati medsebojne spore na drugačen, miren, kulturen način,« je ponosna Tanja Metelko Lisec, ki je vesela, da se mediacija »prijemlje« tudi v Sloveniji. Ne le, da vedno več sprtih prihaja po pomoč tudi na inštitut za mediacijo, kjer jim brezplačno ponujajo družinsko mediacijo, prijemlje se celo v zakonodaji, saj mediacijo kot možen način reševanja sporov uzakonjajo že nekateri področni zakoni, predvideva pa jo tudi tako težko pričakovani Družinski zakonik. Tanja Metelko Lisec verjame in si želi, da bi mediacija, zlasti družinska, postala (pre)poznan način reševanja konfliktov, saj ohranja in izboljšuje odnose med ljudmi.
Mestna občina Ljubljana omogoča brezplačne družinske mediacije tudi na Inštitutu za medicijo Concordia.
info@mediacija.net
http://www.www.mediacija.net
tel.: 530-98-91