Ogromne razlike med bolnišnicami
Pri žolčnih kamnih so bolniki leta 2006 v brežiški bolnišnici na primer v povprečju ostali 1,7 dneva, v Mariborski pa kar 9 dni. Tako programe vzdržujejo v obsegih, ki morda niso potrebni. "Zmogljivosti izkoristijo, saj bi sicer naslednjič dobili manj denarja," ugotavlja ekonomist Rado Pezdir. Temu so pritrdili tudi "zunanji" strokovnjaki, ki so z inštitutom sodelovali pri raziskavi. Kot je povedal svetovalec predsednika Danila Türka za področje zdravstva Franc Hočevar, so programi bolnišnic enaki že leta, saj pri tem vedno prevladajo lokalni politični interesi.
Podobne razkorake so našli v produktivnosti zdravnikov: v ljubljanskem UKC je imel zdravnik leta 2006 povprečno 150 primerov, v novogoriški in novomeški splošni bolnišnici pa 280. Kot je pojasnil Pezdir, pri računanju produktivnosti niso upoštevali kakovosti dela, vendar ta ne more biti vzrok za tako velike razlike med bolnišnicami. Poleg tega so bolniki izrazili zelo nizko raven zadovoljstva s kakovostjo ponudbe zdravstvenih storitev ravno v bolnišnicah, kjer je bila tudi produktivnost izredno nizka. "Če plače dvignemo ne glede na produktivnost in kakovost, izgubljamo denar, ki bi ga morali nameniti za bolnike," je ob tem opozoril. Kot pravi, jo ob sedanjem plačevanju po uravnilovki najslabše odnesejo bolniki in pridni zdravniki, ki zato že bežijo iz javnih zavodov.
Velike odklone, ki jih različni epidemiološki podatki ne morejo pojasniti, so ugotovili tudi pri porabi denarja za ambulantno dejavnost, pod drobnogled pa so vzeli še svetovanje farmacevtskih podjetij. To zdravnikom vzame do eno uro rednega delovnega časa na dan, kar skrajša čas za bolnike in na letni ravni povzroči šestnajst milijonov evrov izgube, medtem ko vse neracionalnosti v tem sklopu po izračunu INERHC nanesejo dobrih 55 milijonov evrov izgub na leto.
Zmogljivosti so imele prednost pred potrebami bolnikov
Na INERCH so izračunali tudi, da znaša precenjenost zdravil 57 milijonov evrov na leto, kar med drugim pripisujejo regulaciji veletrgovskih marž, direktor inštituta Aleš Živkovič pa je opozoril še na precejšnjo preplačanost lekarniških storitev.
Direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Celje Ivan Eržen je na drugi strani ugotavljal, da razvoj zdravstva v Sloveniji ne odraža dejanskih potreb prebivalstva po zdravstvenih storitvah, ampak predvsem obstoječe zmogljivosti in različne moči. Kot je dodal, manjkajo tudi podatki o zdravstvenem stanju prebivalstva, ki bi lahko na potrebe sploh pokazali. Da je pretirano izhajanje zdravstvene politike iz obstoječega stanja velik problem, se je strinjal tudi Tit Albreht z Inštituta za varovanje zdravja.
