Ameriško vrhovno sodišče je leta 2002 razveljavilo zakon proti otroški pornografiji iz leta 1996, ker je kršil pravico do svobode izražanja oziroma, ker je bil napisan preveč splošno in bi lahko izpostavil kaznim tudi legitimne oblike izražanja. Kongres je nato leta 2003 sprejel nov, le malce spremenjen zakon, ki je sedaj vzdržal sodni izziv, ne glede na to, da je nekaj skrbi ostalo.
Nasprotniki zakona trdijo, da je tako posplošen, da bi lahko povzročil pregon distributerjev filmov, kot sta Preprodajalci in Titanik, ki namigujejo na spolne odnose med mladoletniki, pa tudi na primer starih staršev, ki bi komu poslali fotografije svojih vnukov. Večina članov sodnega senata je zavzela stališče glavnega odvetnika države Paula Clementa, da takšne hipotetične izjeme ne morejo biti pomembnejše od zakona, ki ščiti otroke.
Mnenje večine je napisal sodnik Antonin Scalia, proti pa sta bila sodnika David Souter in Ruth Bader Ginsburg. Zakon je sicer razveljavilo prizivno sodišče v Atlanti, ki je menilo, da izpostavlja kazenskemu pregonu nekoga, ki samo govori o nezakonitih podobah oziroma poseduje nedolžne materiale, ki so za nekoga pornografija. Na zakon se je pritožil Michael Williams, ki je bil obsojen na zaporno kazen zaradi posedovanja in širjenja otroške pornografije.
Kazen za posedovanje prepovedanih fotografij, ki so mu jih na domačem računalniku našli agenti tajne službe, je sprejel. Zavračal pa je, da bi moral v zapor, ker je materiale ponujal agentu po internetu, misleč da gre za sorodno pokvarjeno dušo. Zakon iz leta 2003 namreč posebej prepoveduje poskus "ponujanja" otroške pornografije, v kar je zajeto njeno širjenje, oglaševanje, promocija in prikazovanje.
